• Dne 21/02/2018 –

    Ti si rekel – Connie Palmen

     

    Ti si rekel nizozemske pisateljice in filozofinje je dokaj presenetljiv vpogled v razmerje Sylvie Plath s Tedom Hughesom skozi njegove oči.

    Če so Teda po njeni smrti ožigosali za morilca in pošast, ki je izdal svojo družico – ta nemirni in predčasno utišani duh generacije –, pa pisateljica v liričnem razstavljanju njunega težavnega odnosa, ki je bil hkrati burnosilen in živčnodušeč, jezikovno spretno predstavi njegovo stran življenja s Sylvio Plath, njuno v težavno preteklost stkano ljubezen, ki je bila ves čas na prepihu, ki je odbijala in privlačila, nasilno božala, tlačila in osvobajala. Toda resnična osvoboditev nikoli ni zares prišla.

    Za Teda ne. Zlasti v tistem končnem trenutku nesrečnih okoliščin, ki so razgalile to, kar si je do konca življenja očital. Nemoč. Da bi ji pomagal, jo vpeljal v mir, ji zgladil brazde preteklosti.

    Sylvio so vse življenje trpinčili demoni, občasno ji je uspelo, da jih je pomirila in se je oddaljila od njih, toda vedno znova – zaradi negotovosti, ljubosumja, sovražno ljubečega odnosa z mamo, nihanj v razpoloženju – so jo povlekli nazaj pod stekleni zvon. In naposled se jim je prepustila.

    Sedla je, na plan izvlekla dva gosto popisana lista papirja – za hip sem uzrl njeno pisavo, najstniške krivulje šolarke – in nato sem se ob ameriškem naglasu soočil z njeno sliko o meni, s podobo plenilca, ki žre ženske, črnega panterja, ki jo preganja.

    »Nekega dne bo postal moja smrt.«

    »Upam, da nisi jasnovidna,« sem se pošalil, ko je končala in me plaho pogledala.

    »O, pa sem,« je povsem resno odgovorila.

    Knjiga je prepričljivo spisana kot en sam Tedov monolog, nikoli napisano pismo izpovedi o ljubezni do nemirnega glasu, ki je obupano želel biti slišan, o sebi kot nemočnemu opazovalcu, ki kljub prizadevanjem lahko stoji le ob strani. Connie Palmen je postavila oder za Hughesa in bralci smo tako dobili odlično in pretresljivo zgodbo o neulovljivi naravi odnosov, ki v svojem bistvu tako zelo privlačijo in tako zelo zarežejo.

    Bralski užitek.

     

  • Dne 11/01/2018 –

    Knjige 2018

     

    Novo leto je poleg sladostrastnih zaobljub, ki jih ne bomo izpolnili, krasno tudi zato, ker je polno pričakovanj in knjižne izdaje, ki nas bodo čakale v knjigarnah in knjižnicah, predstavljajo svojevrsten užitek.

    Če bi na hitro strnil bralno leto 2017, bi rekel, da je bilo uspešno. Z velikim veseljem poslušam, da so knjige, ki so se me tako ali drugače dotaknile, povečini izposojene. Res bi bilo treba še marsikaj storiti, da bi se povečal tudi nakup knjig, ampak to je zgodba na dolge proge. Vsak od nas, ki se ukvarja s knjigami, nekaj malega pripomore k temu in zato vstopam v bralno krajino letošnjega leta z veliko mero navdušenja. Tudi zato, ker nas letos čaka kar precej zanimivih izdaj.

    Zahvalil bi se založbam, ki so bile pripravljene narediti seznam izdaj in nekaj tega sem po lastni presoji uvrstil v izbor, ki je na voljo na tej strani. Predvsem gre za knjige, ki se jih veselim in o katerih bom tako ali drugače pisal. Gotovo se bo našla še kakšna, ki mi bo prekrižala pot.

    Letošnje leto je Cankarjevo leto. Ob stoti obletnici njegove smrti bomo dobili veliko njegovih knjig in knjig o njem, ogledali si bomo lahko njegove drame in zamudniki bodo lahko brali tudi stripe, ki temeljijo na njegovih delih.

    Veseli me, da je veliko slovenskih knjig. Vsako leto več. In to dobrih. Ljubitelji kriminalk se bodo razveselili nadaljevanja uspešnice Jezero, Boštjan Gorenc bo predstavil nove slolvenske klasike, Jedrt Lapuh Maležič bo izdala romaneskni prvenec, brali bomo lahko z modro ptico nagrajeni roman Mojce Širok, navdušuje tudi druga knjiga Saša Dolenca Od genov do zvezd.

    Tudi na področju prevodne literature bo živahno. Ne bom našteval vsega, ker je res veliko odličnih knjig, me je pa izjemno razveselila novica, da bodo leto izdali Pandemijo ruske pisateljice Jane Vagner, postapokaliptični triler, ki ga čakam že kakšni dve leti. Potem so tu še roman Maylis de Kerangal, tretja knjiga Neapeljskega cikla Elene Ferrante, Avgust Johna Williamsa, ki nam je dal izjemnega Stonerja, pa Herbertov Dune.

    Tako, leto 2018 je tu. Vsem želim odlično bralno leto!

     

    BELETRINA

    David Grossman: Konj stopi v bar (nagrada Man Booker)

    »David Grossman v svojem romanu tako ustvari otožno podobo sodobnega sveta, v kateri ljudje hodijo naokrog s svojimi neizpovedanimi zgodbami, in dlje kot nosijo te zgodbe v sebi, bolj osamljene se počutijo, bolj oddaljene od soljudi. Vse šale tega sveta nas namreč ne morejo zbližati tako, kot nas zbliža ena sama iskrena izpoved … « – Goran Vojnović

    Janko Kos: Misliti Ivana Cankarja (eseji)

    Ivan Cankar: Podobe iz sanj (njegova zadnja zbirka kratke proze)

    Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo (biografija Milene Zupančič)

    Taiye Selasi: Gana naj gre

    Maylis de Kerangal: Rojstvo mosta (v slovenščini lahko beremo že izjemno knjigo Pokrpajmo žive, o kateri sem pisal tukaj)

    Serhij Žadan: Vorošilovgrad

    Slavenka Drakulić: Mileva Einstein: Teorija žalosti

    Katja Perat: Mazohistka (zgodovinski roman)

    Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma

    Ferenc Molnar: Dečki Pavlove ulice (mladinski roman)

    Lenart Zajc: Američanka (roman)

    Robert Perišić: Območje brez signala

    »Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo ter nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna.« − Jonathan Franzen

    CANKARJEVA ZALOŽBA

    Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva

    Boštjan Gorenc – Pižama: sLOLvenski klasiki 2

    Peter Čeferin in Vasja Jager: Maščevanje (roman, ki temelji na resnični zgodbi, bo pretresel številne bralce; avtorski tandem je namreč poskrbel, da bomo dobili napeto in »žmohtno« branje)

    Katja Perat: Naredite Ameriko spet obvladljivo (premislek o družbeno-političnih in kulturnih razmerah trumpovskih ZDA)

    Elena Ferrante: O tistih, ki zbežijo, in tistih, ki ostanejo (tretja knjiga Neapeljskega cikla)

    Javier Marias: Berta Isla (pretanjen psihološki roman, ki se ukvarja z najintimnejšimi človeškimi občutji in stiskami)

    Sašo Dolenc: Od genov do zvezd 2

    Joanna Bator: Temno, skoraj noč (avtorica se v žanrih srhljivke in kriminalke spopada z etično podobo sodobne Poljske)

    Javier Marias: Benetke, interier

    MODERNI KLASIKI:

    Christoph Ransmayr: Cox ali tek časa

    Lucia Berlin: Priročnik za ženske

    Jan Johanides: Intima

    Immanuel Mifsud: Jutta Heim

    Josef Škvorecky: Strahopetci

    L. Doctorow: Življenja pesnikov

     

    GOGA

    Tadej Golob: Klošar (Taras Birsa bo spet z nami; nadaljevanje uspešnice Jezero: več o tem tukaj)

    Marko Sosič: Kruh in prah (roman)

    Esad Babačić: Odrezani od neba (poezija)

    Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan (izdaja v dveh knjigah, ki jo bo uredil in s komentarji ter spremno študijo opremil Miklavž Komelj)

    Nikolaj Gogolj: Mrtve duše

    Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna (v slovenščini lahko beremo tudi izjemno zbirko Knjiga mojih življenj, o kateri sem pisal tukaj)

     

    LITERA

    Samo Rugelj: Istanbul (roman)

    Jedrt Lapuh Maležič: Vse, kar je človeškega (romaneskni prvenec, bildungsroman)

    Jurij Hudolin: Ljubljanske ulice (roman)

    Borut Golob: Pes je mrtev (roman)

    Marguerite Duras: Prevzetost Lol Stein (roman)

    LUD LITERATURA

    Andrej Blatnik: Ugrizi (kratka kratka proza)

    Jernej Županič: Mamuti (romaneskni prvenec)

    Rafael Argullol: Prekleta popolnost (Spisi o žrtvovanju in slavljenju lepote) – Labirinti

    Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah (novele) – Stopinje

    Jure Jakob: Lakota (poezija) – Prišleki

    Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe – Stopinje

    Faruk Šehič: Pod pritiskom – Stopinje

     

    MIŠ

    Ivan Cankar: Skodelica kave (ilustriral Peter Škerl)

    Thomas Hardy: Jude the Obscure (iz prvega prevoda iz leta 1955 ima naslov Temno srce)

    Jure Jakob, Anja Jerčič Jakob: O drevesih (tretja pesniška slikanica dveh uveljavljenih in priznanih ustvarjalcev; zbirka iskrivih pesmi o drevesih in njihovih prebivalcih ter obiskovalcih)

    Janja Vidmar: Elvis Škorc: od 0 do 10 (mladinski roman)

    Cvetka Sokolov: Vsak s svojega planeta (mladinski roman)

     

    MLADINSKA KNJIGA

    Jani Virk: Brez imena (roman o občutljivih letih dozorevanja)

    Mojca Širok: Pogodba (zmagovalni roman modre ptice 2018)

    Gabriel García Márquez: Dvanajst potohodnih zgodb (zbirka kratkih zgodb)

    Amos Oz: Juda

    John Williams: Avgust (avtor izjemnega romana Stoner, o katerem sem pisal tukaj)

    Patrick Modiano: Pasja pomlad (roman)

    Karl Ove Knausgård: Moj boj 3

    Ken Follett: Trilogija Kingsbridge (druga knjiga – Svet brez konca)

    Fredrik Backman: Mi smo medvedi! (avtor uspešnic Mož z imenom Ove, Babica vas pozdravlja in se opravičuje ter Tu je bila Britt-Marie)

    Åsa Avdic: Otok (preplet distopije in klasične kriminalke)

    Malin Persson Giolito: Živi pesek (najboljši skandinavski kriminalni roman 2017)

    Jana Vagner: Pandemija (postapokaliptični psihološki triler, ki ga primerjajo tako z McCarthyjevo Cesto kot z grozljivkami Stephena Kinga)

    Milan Petek – Levokov: Lov za templjarskim zakladom (nominiran za nagrado modra ptica 2016)

    Nicola Yoon: Vse, vse (z zgodbo o vznemirljivi skrivnosti življenja in srčni bolečini je ameriška avtorica Nicola Yoon v hipu postala ena najbolj priljubljenih pisateljic na svetu; roman je preveden v 41 jezikov, po njem pa je nastal tudi film)

    Janja Vidmar: Črna vrana (nadaljevanje odmevne zbirke zgodb Otroci sveta)

    John Green: Neskončen stolp želv

    J. J. R. Tolkien: Silmarillion (eno temeljnih Tolkienovih del znova v slovenščini)

     

    MODRIJAN

    Connie Palmen: Ti si rekel (pripoved Teda Hughesa o življenju in zakonu s Sylvio Plath)

    Bandi: Obtožba (kratke zgodbe, ki prikazujejo krutost severnokorejskega režima)

    Amanda Mihalopulu: Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico (zbirka Bralec)

    Sarah Bakewell: V kavarni eksistencialistov (skupinski portret Jeana-Paula Sartra, Simone de Beauvoir, Mauricea Merleau-Pontyja, Alberta Camusa, Karla Jaspersa, Martina Heideggerja ter nekaterih drugih evropskih pisateljev in filozofov, ki so v 20. stoletju poosebljali filozofiji eksistencializma in fenomenologije)

    Siegfried Lenz: Prebežnik (roman o blodni veri v izpolnjevanje dolžnosti, ki so ga zahodnonemški cenzorji vrgli v ‘bunker’; več si lahko preberete tukaj)

     

    OCEAN

    R. J. Palacio: Charlottina zgodba (po Čudo in Julianovi zgodbi, dveh velikih uspešnicah, prihaja tretja knjiga, ki skozi Charlottine oči osvetljuje Avgustov svet)

    Matt de la Peña: Love (slikanica za vse generacije; govori o raznih oblikah ljubezni od dojenčka do odraslosti – z izjemnimi ilustracijami)

    Katherine Applegate: Wishtree (knjiga za mladostnike)

     

    SANJE

    Marko Tomaš: Zbogom, fašisti!

    Maylis de Kerangal: Na tej točki noči

    Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe, prva knjiga

    Frank Herbert: Dune

    Ransom Riggs: Hollow City (nadaljevanje Otoka nenavadnih otrok)

    Orhan Pamuk: Ta čudni občutek v glavi

    Neža Maurer: Nekaj zelo zelo lepega (zbrane pesmi za otroke)

    Saul Bellow: Planet gospoda Sammlerja

    George Orwell: Svoboda ali suženjstvo

     

    UMco

    Henry Marsh: Ne škoduj! (neposreden vpogled v delo in izzive nevrokirurga v moderni bolnišnici; pretanjen nevrokirurgov premislek o vrednosti in pomenu človeškega življenja)

    Branko Gradišnik: Iskanje izgubljenega zdravja (za vse, ki bi se radi ognili belih halj, belih receptov, belih laži, bele žene in črnih misli; knjigi je napisala navdušeno spremno besedo dr. Sonja Ukmar, avtorjeva osebna zdravnica)

    Edwin A. Abbott: Dežela Ravnina (pripovedka o več dimenzijah z avtorjevimi ilustracijami; Isaac Asimov, sloviti avtor znanstveno-fantastične proze, je bralcem Dežele ravnine položil na srce: »Ne poznam boljšega uvoda, ki bi nazorneje pojasnil dojemanje večdimenzionalnih prostorov.«)

    Samo Rugelj: Na Triglav (hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije)

     

    VIGEVAGEKNJIGE

    Liv Stromquist: Prepovedani sad (založba, ki nam je lani med drugim dala izjemni risoroman Brodeckovo poročilo)

     

    Založba ZRC (ZRC Sazu)

    Saša Poljak Istenič/Petra Testen: Minka Skoberne (o slovenski Helen Keller, prvi slepi učiteljici)

    Marjetka Golež Kaučič: Slovenska ljudska balada

    Joško Indig: Otroci iz vile Emme (o tem, kako je Osiječan med letoma 1940 in 1943 skrival dvajseterico judovskih otrok najprej na lovskem dvorcu Lesno Brdo pri LJ, potem pa še v mestu Nonantola v pokrajini Modeni, od koder se jim je uspelo rešiti v Švico in od tam v Izrael, kjer je napisal dnevniku podobno pričevanje)

    Mateja Ratej (ur.): Mariborske osebnosti (o ljudeh, ki so zaznamovali Maribor, mdr. o nedavno umrli Herti Haas, nekdanji Titovi soprogi in članici ugledne mariborske nemško govoreče družine, pa o mezzosopranistki Mari Čepič; o Kličku, legendarnem lastniku restavracije Pri treh ribnikih; o Marijanu Krambergerju, slovenskem literarnem zgodovinarju in esejistu: o ruskem emigrantu Kapralovu, ki je bil zdravnik in očitno tako markantna osebnost, da je v večnost vstopil že v Jančarjevi noveli Smrt pri Mariji Snežni.)

    Mojca Žagar Karer, Tanja Fajfar, Mateja Jemec Tomazin, Marjeta Humar (ur.): Pravni terminološki slovar (terminologija sodobne slovenske pravne znanosti, pravne prakse in pravne norme (zlasti zakonodaje) po letu 1991. Gre za prvi strokovni priročnik, pri katerega pripravi so bili udeleženi tako pravni strokovnjaki, zastopani z izvedenci iz vrst pravne teorije in prakse, kot tudi terminografi z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.)

     

     

  • Dne 05/04/2017 –

    Pokrpajmo žive – Maylis De Kerangal

    Še zdaj nisem prepričan, ali je bilo pametno, da sem po Nerodi – zgodbi, ki ne prinaša ničesar tolažilnega, ničesar, po čemer bi se lahko stegnil in s čimer bi se lahko potegnil iz živega blata, v katerega se iz besede v besedo pogrezaš – posegel po romanu francoske pisateljice Maylis de Kerangal, ki se kot zibajoče, razklano morje zdaj v hipnotično čustvenem izlivu, zdaj v kirurško natančnem izrezu loteva smrti otroka in prijatelja, ki je šele dobro začel drseti po slanostih življenja, ki je na svojih od zarjastega morja razpokanih ustnicah použil zgolj nekaj sladkih kapljic svobode, brezmejnih možnosti, vrtinca ljubezni. Roman Pokrpajmo žive te pokosi kot največji val. Toda kljub vsej njegovi teži je v njem veliko lepega.

    Zgodba je sila preprosta. Dvajsetletni Simon po avtomobilski nesreči, ki se je zgodila v utrujenih minutah po drznem, zgodnje jutranjem deskanju, niha med življenjem in smrtjo, v spokojnem prostoru, ki še dopušča nekaj upanja. Toda ko ga pripeljejo v bolnišnico, poti nazaj ni več. Škoda je nepopravljiva, Simona imajo priključenega na aparatih zgolj zaradi ene same stvari, izjemno pomembne stvari – njegovih organov. Ukrepati je treba hitro. Ko so možgani mrtvi, začnejo drugi organi hitro propadati. Starša, ki še kar ne moreta verjeti, da njunega sina, ki leži pred njunimi očmi in je videti tako živ, tako topel, tako mlad, ne bo nikoli več, se morata v svoji valujoči zmesi žalosti, nejevere, jeze, osuplosti in obupanosti brez odlašanja odločiti, ali bosta dovolila, da izpraznijo sinovo telo in tako nekomu drugemu, ki v tistem trenutku šteje sekunde in mrzlično pogleduje proti bližajočemu horizontu onstranstva, podaljšajo pot. Ko se odločita in se v izjemno ganljivih trenutkih poslovita od sina, se zažene kolesje in sproži se tekma s časom.

    De Kerangal je v izjemno liričnem in ganljivem romanu hladno in tako nujno učinkovitost postopka presaditve zamešala med melodične stavke, ki se kot utripajoče srce – kot vdih in izdih – razpredajo čez strani, ter tako ustvarila popolnoma harmonično delo, ki se tako nežno in tako neizprosno dotakne vseh čutov, ki tako vsiljivo in tako domačno izvablja raznotera čustva. Simonovo življenje, čeprav tako kratko, ni bilo zaman. Dotaknilo se je marsikoga in tako ustvarilo povezanost, ki zagotavlja nadaljevanje. V tem je vsa silovitost. In končna pomirjenost, da se skrajne nepravičnosti v nekaterih primerih vendarle za silo uravnovesijo, poplačajo, ublažijo.

    Čeprav te zgodba prekucne kot največji val in te potegne v črnino globine, vseeno popusti svoj vrtinčasti prijem, da se lahko izmotaš, izplavaš proti površju, proti svetlobi, ki daje nov dih, riše novo jutro na temnečem obzorju, zaokroži življenje. In živi, tudi bralci, so pokrpani.

    Knjiga, ki jo je najbolje použiti počasi, stavek po stavek, kot morje, ki se nam zdaj bliža, zdaj pa nas spet pušča same. Da se prepustimo žalosti, si izrišemo svojo lepoto in poiščemo svojo povezanost z vsem nedoumljivim, strašnim, tragičnim in neizbežnim. Vrhunsko napisano.

     

  • Dne 20/03/2017 –

    Neroda – Alexandre Seurat

    Francoski pisatelj Alexandre Seurat je že s prvencem Neroda zastavil precej ostro. V tem kratkem, dobrih sto strani obsežnem romanu ne prizanaša, ne tolaži, ne ovinkari, ampak udari naravnost. Zareže v mehko tkivo in poskrbi, da takoj zaboli tam, kjer bolečina ne more biti nič manjša od neskončnosti. Pri otrocih.

    To je grozljiva zgodba o svetu odraslih, ki se jih dotikajo jasni signali, pa jih vztrajno odrivajo na vedno razumen – a z vidika opazovalca, torej bralca, nerazumljiv – način, vedno z dodanimi izgovori in izmikanji, v šibkih poskusih, da bi vzpostavili normalno stanje, karkoli normalno že pomeni, ker nasprotno preveč boli, ker alternativa rani pridobljeno stanje vzpostavljanja miru za vsako ceno. Toda račun vedno pride. In plačati ga morajo otroci, ki se ne znajo obrniti, ne zmorejo se dvigniti, uspe jim zgolj enkraten in hipen vrisk v šumu sveta, ki ga še ne razumejo, ki jih porazi prav zato, ker so šibki in nebogljeni. To je zgodba o odraslih, ki so na cedilu pustili otroka.

    Otroka, ki je bil obdan s toliko odraslimi osebami, pa vendar je bil tako sam in osamljen. Njegova usoda je bila zapečatena, še preden je postal misel v nekom drugem, še preden je bilo prepozno, da bi mu onemogočil vstop v svet, ki mu bo obrnil hrbet. Bil je kratek krik na pomoč. Udušen z zmotnimi odzivi večjih, močnejših, bolj grozečih. Odrasli na strani odraslih. Kako samoten je to kraj za majhne.

    Zelo je mučno, ko ti odprejo vrata v ta del odraslega sveta, v katerem vladajo izgovori, tisti obrambni mehanizmi, ki varujejo pred ukrepanjem, sila neprijetnem dejanju koraka naprej, ki bi obvaroval šibkega otroka, in ne bi šlo zgolj za to, da bi v prvi vrsti pazili na ugled, na zaščito družinske celice za vsako ceno, na previdnost, ki ne pomeni nič drugega kot to, da se skriješ za zaveso in se trudiš ne slišati. Ker to je najlažje. Drugim pred noge metati zahteve po dokazih, da lahko s tem odlašaš in na hitro pometeš pod prag.

    Odrasli znamo biti odlični igralci, ko je treba zatajiti svoja lastna spotikanja, ki se jih še kako dobro zavedamo. In drugi igrajo z nami to igro širokih nasmeškov in vljudnostnih fraz, ki pomirijo, sprožijo refleksna zamahovanja. On pa že ni tak, rečejo. Samo poglejte, kako očarljiv in pozoren je. Otrok si je sam kriv, ta neroda mala. Te modrice so za tako starost nekaj povsem običajnega. In potem, kljub lažem, ki v mislih vseeno odzvanjajo nekoliko slabotno, ko v procesu racionaliziranja zmanjšaš ali celo izničiš njihovo veljavo, pride do tako želene odrešitve. Reševanje težav, če te sploh obstajajo, je položeno v roke drugih. Odgovorno prelaganje odgovornosti.

    Dokler ni prepozno.

    In potem, ko že tako ali tako pluješ v nemirnih vodah, se zaletiš še v čer spoznanja, da je otrokova ljubezen, tudi v najhujših trenutkih, tako rekoč brezmejna in vseobsegajoča – in tako slepeča, kot bi žival ujel v soju luči podivjanega avtomobila. Tako omamna, tako topla in tako znana je ta svetloba, pa vendar lahko zelo pogubna. Otrokova ljubezen do staršev je brezpogojna. Večna, neomajna. In ravno zato tako podvržena zlorabi.

    Takšne zgodbe niti niso najbolj srhljive, ker opisujejo konkretna nasilna dejanja, niti ne zato, ker temeljijo na resničnem dogodku, ampak predvsem zato, ker vedno znova razkrijejo, da se to dogaja tukaj in zdaj, v naših vrstah, našim bližnjim, svojcem, znancem, in da se ob tem počutiš tako nemočnega. Ključ je seveda v ukrepanju, toda včasih se zdi, da se v tem izginjajočem svetu tudi – ali predvsem – odrasli ne znajdemo več. In tavamo, kakor vemo in znamo.

    In če že mi, ki imamo za sabo leta, na neki točki kljub svoji zmedenosti lahko izstopimo iz brezciljnega vlaka in gremo svojo pot, otroci v obdobju, ko staršem izkazujejo svojo nesporno predanost, tega ne morejo in ne znajo. Otroci ne morejo nikamor.

    »Roman Neroda se naslanja na pričevanja v medijsko razvpitem procesu Marine Sabatier, v katerem sta bila starša trpinčene deklice leta 2012 obsojena na tridesetletno zaporno kazen. Sojenje je razgalilo številne hibe v delovanju in povezanosti pristojnih institucij pa tudi temeljno nemoč družbe pri razkrivanju specifičnih zlorab.« — s platnice knjige

     

  • Dne 13/03/2017 –

    Jesper Juul – Agresivnost: nov in nevaren tabu

    Novoromantični kulturi je uspelo odraslim naložiti breme, da morajo biti vedno ljubeznivi, prijazni, razumevajoči, blagi in nežni – zadala jim je za človeka nemogočo nalogo.

    Ta knjiga mi je nedavno prišla pod roke in je zaradi naslova vzbudila moje zanimanje. Priznam, da sem glede takšnih knjig, zlasti kar se tiče vzgoje, nekoliko skeptičen. Živimo v časih, ki niso ravno naklonjeni staršem. Preveč informacij, preveč dejavnosti, preveč strokovnjakov, ki so si v redkokateri stvari enotni, preveč ohlapnih, nasprotujočih si idej in teorij, po katerih hlastamo in grabimo v obupanih poskusih, da bi vzpostavili red, da bi zagotovili mir in bi vsi po vrsti imeli vojsko poslušnih – in pridnih – otrok. Vso to zmedenost staršev s pridom uporabljajo drugi kanali, ki nam na pladnju servirajo nove paradigme, nove realnosti in nam predstavljajo eno in edino pravo pot, pot do sreče. In zdi se, da Juul opozarja ravno na to. Da živimo v časih vsesplošne politične korektnosti, s katero je treba potlačiti vse, kar odstopa od norm družbe zmagovalcev, v kateri ni prostora za izbruhe.

    In tu nastopi agresivnost, ki jo vse prevečkrat enačimo z nasiljem. Ne znamo je opredeliti, ločiti, ne zanima nas njen izvor, je nekaj, kar je treba nemudoma odpraviti. Ker je neznanka, se je otepamo, in ker je velik vprašaj, je pospremljena z veliko mero strahu, odporom. Pred njo obračamo hrbet. Zatiskamo si oči in jo prekrivamo z edino konstanto, ki prevladuje v naših življenjih, edinim navidezno otipljivim elementom, z edino sprejeto normo, ki govori univerzalni jezik – srečo. V želji, da bi imeli sprejemljive otroke, ki služijo željam, potrebam in neuresničenim aspiracijam staršev, v nameri, da bi se poravnali z edino družbeno potjo, potlačimo vse, kar štrli, kar poskuša govoriti zase, kar kali mir.

    Agresivnost je nekaj, s čimer smo soočeni vsak dan, tudi pri otrocih. Agresivnost je gonilo, brez nje ne bi mogli narediti niti prvega koraka, agresija je tudi nekaj, s čimer otroci med drugim komunicirajo, saj še ne znajo drugače v svet prenesti vso paleto svojih občutij. Je torej val v postanem, zaspanem ribniku, je krik, ki želi biti slišan, ne udušen, je stalnica, ki terja empatijo, ne represije. Starši, in odrasli na sploh, se v teh zmedenih in razpršenih časih radi ujamemo v prevladujoče vzorce in dominantne vloge, ki nam na kratki rok nudijo varnost, na dolgi rok pa pomenijo odmik od vsega pristnega.

    Agresivnost je nujna in ni nekaj, kar bi morali odpraviti. Pomembna je za napredek, koristna je, ko jo znamo iz destruktivne smeri preusmeriti v nekaj konstruktivnega. Da pa bi to znali, potrebujemo starše – in do določene mere tudi druge, ki se ukvarjajo z vzgojo –, ki to razumejo. Ki ne tlačijo, ne odpravljajo in ne skrivajo pod plastjo umetne prijaznosti.

    Moralo bi biti jasno, pa vendarle ni, da prihodnost niso pridni in pohlevni, ampak tisti, ki so s pravim zgledom sposobni na ustrezen način izraziti vse, kar je njihovega in ne tujega.

    Juulova Agresivnost je priročnik, ampak tak, ki vendarle razkriva tisto, kar pozabljamo. Da nimamo enoznačnih čustev in da je njihova raznolikost ključna za zdrav razvoj otrok in poznejšo trdno samopodobo.

    Še nekaj citatov iz knjige:

    Tudi ženskam stoletja dolgo ni bilo dovoljeno odkrito izraziti svoje agresivnosti – to pomeni, da jim ni bilo dovoljeno na ves glas tuliti, kričati in zmerjati. In če so dobile občutek, da za partnerja niso več vredne, so namesto agresije uporabile solze. Mnoge to počnejo še danes.

    V mnogih deželah vzgoja otrok še vedno ne pomeni nič drugega, kot da odrasli otroke oblikujejo in obrezujejo kot bonsaje.

    Otroci so »žrtve«. Uporabljam izraz »žrtev«, ker želim poudariti, da sta dobro počutje in razvoj otroka v celoti odvisna od vedenja njegovih staršev ter od ozračja, kulture in čustvenih odzivov, ki jih starši zmorejo ustvariti v družini kot celoti. Vlogo imajo pri tem tudi stari starši, vzgojitelji in učitelji; ti niso nepomembni, vendar – na srečo ali nesrečo – še zdaleč nimajo tako velikega vpliva, kot ga imajo starši.

    Zdi se, da starši verjamejo, da se bodo njihovi otroci počutili vredne, če jih bodo nenehno hvalili in jim starševsko ljubezen neprenehoma oznanjali z besedami. Vendar to nikakor ne drži, ravno nasprotno: otroci ne bodo le zmedeni, morda bodo postali še dodatno agresivni.

    Otroci se najbolje učijo prek neposredne izkušnje, tako kot pravi znanstveniki. Izmislijo si neko teorijo, jo preizkušajo z eksperimenti in se iz svojih neuspehov naučijo prav toliko kot iz uspehov.

     

  • Dne 14/02/2017 –

    Ivana Djilas – Hiša

    Hiša. Ta famozna fantazma, ki se ti prikazuje v sanjah, se ovija okoli želja, jih kroji po svoje, šepeta pohujšljive enozložnice in te v hipnotičnih sunkih vleče k sebi, obljublja veliko. Topel sprejem, še toplejše bivanje. Z velikimi očmi zanemariš na videz malenkostne sitnosti, povezane z denarjem, ki te bodo spremljale naslednjih deset, dvajset, celo trideset let. Preveč je lepo tukaj in zdaj, da bi tratil čas s tam in pozneje. Seveda verjameš vsemu, tudi sladkim besedam s prospektov, bisernim nasmeškom, ki obljubljajo točno tisto, kar vznikne iz tvojih predstav o boljšem, večjem življenju. Prepričan si, da bo šlo, da se bo vse izteklo, kot se mora, na to nas dolgo pripravljajo. Iz malega raste veliko. Včasih preveliko. Neredko se ne izide.

    Gledališka režiserka Ivana Djilas, ki je na to perečo tematiko opozorila že pred leti v zelo odmevnem članku, je spisala roman o generaciji, ki se ji prehitro in preveč zlahka pripisuje prevelike apetite in se jo premalo postavlja v kontekst družbe, v kateri se živi iz dneva v dan, od enega plačanega računa do drugega, od enega honorarja, ki zamuja, do drugega honorarja, za katerega je sploh vprašanje, ali se bo znašel na računu. Vsak pa si želi dom. Kar ni veliko. Ni preveč.

    Roman se ne začne dobro. Tričlanska družina mora prodati hišo, ker so ji bančne obveznosti v nekaj letih zrasle čez glavo. Rešitev, čeprav kisla, se zdi preprosta. Oddati nepremičninski oglas, vse prostore urediti, pospraviti, polepšati, da bodo mamljivi za nove kupce, nove iskalce boljšega življenja, in čim prej najti drugo, sicer manjše stanovanje, v katerem bo finančno breme znosnejše. Toda ne gre. Ne da se samo zamahniti s čarobno palčko, poleg neznosnega čakanja na odrešitev se v vedno silovitejšem vrtincu znajdejo tudi izgovorjeni in nakazani očitki staršev, nepotrebni predlogi bližnjih, ki niso v nobeno uteho, prej obratno, ostre zobe pokažejo vse pasti zakonskega in družinskega sobivanja. Čeprav si ponosen na to, da znaš držati vse niti v svojih rokah, se te začnejo trgati.

    Hiša s svojimi 263 stranmi ni najkrajši roman, vendar ga brez težav prebereš v enem večeru. Na mah, pogoltneš ga. Tu seveda ni govora o kakšnem literarnem presežku, ampak ga tudi ni za pričakovati. Spregovori vsebina, ki je zelo živa in zareže. Z učinkovito zgodbo, ki niha od duhovitosti do grenkobe, dobimo odličen vpogled v srednja leta, v katerih se tepejo razočaranja in umirjene želje, ko te doletita realnost in obup. Preveč nepremišljeno in precej neodgovorno bi bilo reči, da je vse za nekaj dobro, toda v naglih vnemah, po katerih kar kličejo današnji časi, pogosto pozabljamo, da štiri stene, ta večni ideal, ki ga tako radi malikujemo, še ne naredijo doma.

    In včasih, ko to le dojamemo, je morda že prepozno. Zato je tu Hiša.

     

     

  • Dne 11/02/2017 –

    Dvom

     

    Po nemirnih sanjah in napol budnih nočnih premišljevanjih, ko snuješ nove podvige, ko premlevaš stavke, ne tako oddaljene strategije, ko ti v medenih minutah, ki se prelivajo iz dvoma v dvom, iz hipne vznesenosti v kljuvajoča preoblikovanja misli, po vseh teh trenutkih, ko se skrivaš pod odejo, imam rad jutranji žvenket in znane glasove, ki se prebijajo do mene skozi mlečno zaveso polsna. Tam nekje iz kuhinje prihajajo psstji in čččji in nejazbom nejazbom nejazbom. Cvrči, hrska, cinglja skoraj polna hiša. Pripravljata zajtrk.

    Gospodarice ni doma. Zgodaj je odšla od doma in za sabo pustila pridih topline, ki se kot udomačeni duh še vedno potika po kotičkih udrtine na drugi strani postelje. Rad si predstavljam, da telesni parfum oblikuje postavo. Prvič vdihnem nov dan. Na noge me povleče vonj po umešanih jajcih, sveže narezanem kruhu, vrečki čaja, ki se cedi čez rob babičine skrhane skodelice, po vseh poteh, po katerih danes ne bom stopal. Neverjetno dobre volje sem.

    Po zajtrku pustolovsko izpraznimo šparovček, vzamemo zlate, pustimo bakrene, samo tiste, ki jih ima trgovina rada. Kar bo zmanjkalo, bom dodal. Gospodarice ni. Čas je za frutabele, bajadere, iskrive poglede, iz katerih se ne moreš izviti. Samo da se oblečem. Zavijem se v šal, ker mi včasih manjka poetičnosti. Završi v rimah. Vedno znova me očara ta preprosta otroška navdušenost, ne morem se je tako zlahka navzeti. Z leti je težje, spet se vsega učiš znova. Izgubljaš se v oholih drobtinicah, ki jih trosimo okoli, neutrudno jih zobaš. Ne čutiš sitosti.

    Dan se prevesi čez polovico. Nekaj smo že naredili, veliko še čaka. Začutiš težo. Dovoliš, da te spet trga na dvoje, obletijo te nočni vetrovi. Zakaj moram jaz vedno dvomiti, nekaterim uspeva brez tega. Pripravljam kosilo, režem, sekam, točim, pijem. Nisem sam v tem. Pride ena od njiju. Prosi me, naj ji zavežem predpasnik. Tu je, mi pravi brez besed. Tu je. Moj čas je bil ponoči, naš je zdaj. Naredim se odraslega. Ne prepričam ju.

    Pridejo dobri trenutki, ki so trdna podlaga za dvome. Ti ne dajo miru. Greš naprej.

     

  • Dne 30/01/2017 –

    Tadej Golob – Jezero

     

    Morje celi rane, jezero jih odpre.

    Seveda, vsak od nas bi lahko rekel, da pozna koga, ki je že kdaj, ležerno in nastopaško, ob tretji pijači in par odsotno kimajočih poslušalcih, ali pa bolj trezno in s tem za kanec bolj odločno, rekel, da bo nekoč napisal veliko kriminalko. Tisto pravo. Tisto prebojno v našem podhranjenem okolju. V maniri svetovnih uspešnic, ki jih nato gledamo še prenesene na velika platna. Seveda, vsak od nas ima v sebi tisto zgodbo z genialnimi zapleti – več, ne samo enim –, napetimi vrhunci in presenetljivimi zaključki. Seveda.

    »Potem se boš pa zbudil,« bi lahko rekel eden od likov romana Jezero, če ne kar Taras Birsa, višji inšpektor v tem odličnem romanu Tadeja Goloba, ki se je zadeve z vseh kotov lotil premišljeno in domišljeno. Pogumno, a s tem nič kaj preveč naluknjano, je z eno veliko potezo zajel vse dobre prvine uspešnih in pri nas tako priljubljenih svetovnih (zlasti skandinavskih) sester ter na zajetnih petstotih straneh, brez naplavljenega balasta, ki ruši v tem žanru tako pomemben ritem, v naše okolje učinkovito in navidezno lahkotno prenesel vso raznobarvno sivino kriminalke. V naveličanem slogu in splošnem razočaranju zaradi pomanjkanja dobrega domačega žanra bi v najboljšem primeru pričakoval polizdelek, dobili pa smo zgodbo, ki bo v najslabšem primeru ostala v ednini.

    Taras Birsa, že omenjeni višji inšpektor, se po novoletni zabavi na bohinjskem koncu z ženo vrača domov v Ljubljano. Sneži. Vidljivost je slaba. Kolesa avtomobila se za silo oprijemajo belega cestišča, ko povsem trezni inšpektor v daljavi zagleda luči. Sprva pomisli, da je novoletna jelka, toda ko se približata, vidi, da jima pot zaustavlja policijsko vozilo. Vrata so odprta, policistov pa nikjer. Taras se po sledi svežih stopinj odpravi do jezera, kjer se kot v hitri posnetek ujeti kresnički premikata soja policistovih baterijskih svetilk. In tam, zamrznjeno v času in napol pod gladino jezera, nemo čaka truplo.

    Roman s sodobnimi prijemi in svetom, ki s svojimi znanstvenimi prvinami in intimnim vrtanjem po osebni preteklosti služi kot prepričljiv temelj, ki ga Golob tako spretno zastavi, da presega okvirje klasičnih kriminalk, v katerih je vse zreducirano na zločin in genialnega detektiva. Taras Birsa je morda genialen, toda vse prej kot popoln. Deluje v okolju, ki zaradi svoje večne nadvlade, ki v večini primerov ne ponuja katarze, vleče v cinizem, skušnjave, primarne užitke in napuh. Vprašanje kdo je moril je nadgrajen s smiselnim zakaj, v to mrežo notranjih vzgibov pa se ujamejo zelo življenjski akterji zgodbe, ki se ne zadovoljijo z olesenelimi dvogovori, ampak so globoko in neločljivo povezani z družbeno realnostjo in kot taka tudi odseva v njih.

    Taras je v nekem zaupnem pogovoru mlajši kolegici Tini rekel to:

    Skratka, ne pričakuj preveč. Dvajset let sem že pri policiji, pa ne vem, če bi lahko iz vseh teh let posneli dva gledljiva dela. Tole zna biti najzanimivejši primer v karieri.

    Resnično upam, da ne. Z Jezerom smo dobili polnokrvno kriminalko, takšno, ki jih drugače beremo zgolj v prevodu. Nastavkov za odlično serijo, po kateri bi slovenski bralci množično posegli, je namreč ogromno. Bravo.

     

  • Dne 28/12/2016 –

    Aleksandar Hemon – Knjiga mojih življenj

    Hemonovih petnajst avtobiografskih esejev, zbranih pod imenom Knjiga mojih življenj, je posnetek poti iz radoživega, živahnega Sarajeva prejšnjega stoletja, ki se razcepi ob razpadu Jugoslavije, spremeni v živo blato vojne, ki se je že nekaj časa izrisovala na horizontu, ter se, še vedno – in za vedno – z ostrimi kamenčki v razseljenskih čevljih, konča v Ameriki, deželi, ki obljublja zgodbe. Deželi, ki te z eno roko treplja po ramenih, z drugo ščipa v vrat.

    In Hemon ima zgodbe. Nostalgične, stvarne, surove, smešne, sveže, brutalne. Toda te zgodbe ne obljubljajo ničesar. In veliko dajo. Morda celo preveč.

    Kar precej časa sem razmišljal, ali bi o knjigi sploh kaj napisal. Nihal sem med navdušenostjo in zavračanjem, med razgaljenjem in prikrivanjem, med odprto gesto razširjenih rok in boječo stojo s hrbtom ob zid. Zgodbe bi sicer lahko vzel kot minljivo zanimivost, jedko-slastno šahovsko partijo prisiljenega naseljenca, ki pozna veliko potez, vendar je vedno za eno prekratek. Toda to bi bilo premalo. Prenagljeno. Nezadostno. Kakšne besede izbrati, ko te avtor izvrstno kratkočasi, smiselno nastavlja ogledalo in te na zadnjih straneh potolče? Kaj sporočiti naprej, ko te sprejme v svoje naročje in te na koncu pahne v prepad obupa? Kako sploh strniti misli, če skeleče utripa tisti intimni živec, ob katerega je pisatelj po velemojstrskih preigravanjih zadel z vso močjo, brez uveljavljenih olepšav?

    To so vprašanja, ki ostanejo. In te prisilijo, da jih prevetriš z vseh strani, v spoštljivi tišini. Zlasti glede sebe in z zavedanjem, da smo obdani z množico motečih šumov, s plastmi balasta in puhlih besed, ki naj bi tolažile, a poglabljajo stisko, ki naj bi dodajale, a kradejo. Nekje na pol poti se vez med zunanjim in notranjim pretrga. Ko si zunaj, ne vidiš noter. Ko si notri, vidiš ven, opaziš enosmerno reko smejočih, dobronamerno praznih, nepredstavljivo oddaljenih. In to boli. Življenju je prav malo mar za male zgodbe. Zlasti tiste, ki se ne bleščijo in zahtevajo trud.

    Knjiga mojih življenj je nekaj tako čudovitega in obenem pretresljivega, nekaj tako kompleksnega in hkrati zabavnega, nekaj tako življenjskega in istočasno zasebnega, nekaj tako pogumnega, bolečega, duhovitega, poetičnega, da povzdigne, napolni in predvsem strezni. Naposled tudi utiša.

    Je nekaj najboljšega, kar boste prebrali. In naredili zase.

     

  • Dne 25/12/2016 –

    Polona Kisovec – Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj?

    Otroci se takoj, ko pridejo med nas, opremijo z zakaji. Te besede, sprva toplo zahomotane v občutja in barve, jih vpeljejo v svet, ki se iz majhnega mehurčka širi, širi, širi v veliko gmoto, iz katere se usuje več vprašanj kot odgovorov. In tako je tudi prav. Samo tako se gmota kotali naprej, iz malega raste veliko, iz nebogljenega trdno.

    Toda vsi zakaji niso enaki. Nekateri so majhni, hipni, pozabljivi, drugi nas preganjajo, tretji se vedno znova izmuznejo iz rok, da zapekli v očeh. Še posebej pa zamajejo tisti z veliko začetnico, ko se bližnja, ki vpeljeta v ta neznani svet, odločita, da se bosta razšla. Takrat se v velikanski zakaj primešajo tudi gotovosti. Jazsemkriv, zaradimene, nepridna, nemaratame. In gmota se za nekaj časa neha kotaliti.

    Zgodba Polone Kisovec s čudovitimi fantazijskimi ilustracijami Marka Jordana poskuša na prijeten način vpeljati spoznanje, da se večnost, o kateri ne dvomiš, lahko tudi konča. In ne glede na to, da se razcepi na dve poti, naj bi nekaj ostalo nespremenjeno. Ljubezen do otroka.

     

← Starejše objave