Oskarji 2016 – nominiranci
Letošnji nominiranci so ena velika, mlačna, na hitro scoprana zmešnjava, ki mi v ustih pušča slab priokus in zaradi katere že kar lep čas miselno vzdihujem. Pa ne zaradi pomanjkanja črnskih nominirancev, niti ne zaradi tega, ker je Tarantino izvisel (za moje pojme tako ali tako upravičeno, ker tako razvlečenega, mlahavega, pretencioznega filma, v katerem kuhajo kavo in nakladajo, kot da so plačani na minuto, že lep čas nisem videl – če odštejem zadnjega Pobesnelega Maxa, hehe), ampak preprosto zato, ker me niti eden od filmov ni premaknil, potegnil vase, začaral, osvojil. Vsak ima kakšno usodno napako. Usodno, če si oskarje sploh ženeš k srcu. Jaz vedno manj.
Če bi nominirance za najboljši film zložil po užitnosti, bi se odločil za kakšne tri (spodaj sicer niso našteti od najboljšega do najslabšega). Z oskarji bodo tako ali tako založili Povratnika, ker letos pač spet potrebujejo veliko zgodbo. Še Leo ima možnost.
Kar se mene tiče, so naredili napako, ko so število nominirancev za najboljši film povečali na osem.
Tako, moj kratek vpogled v letošnjo bero:
THE MARTIAN (Marsovec). Žal mi je, da nisem pred filmom prebral izjemno dobro sprejete knjige. No, ta priložnost je zamujena, ker sem si pogledal to komedijo, ki bi mi verjetno bila všeč, če bi jo na zdrajsani VHS-kaseti kot desetletni mulo gledal leta 1986, ko je bilo čisto vseeno, kaj gledamo. Všeč mi je samo toliko, ker lahko vsakič zinem osnovnošolsko foro, da je imel Matt Damon krompir.
BRIDGE OF SPIES (Most vohunov). Spielberg je posnel vohunski film in mi uspel za skoraj tri ure priskutiti vohunski žanr. Tom Hanks odigra solidno duhamorno, samo kaj, ko pri prizoru, ko se z vlakom pelje v Vzhodni Berlin in tako »prikladno« zagleda, kako streljajo prebežnike, padem v histerični smeh in še spati ne morem. Nobene poglobljenosti, samo viskiji, neogrete sobe in tako očitno razlaganje osnov vohunstva, da ga razumejo tudi v četrtem razredu pri izbirnem predmetu gospodinjstva. Naj gre Steven malo na učne urice k Le Carréju. Magari na študentsko napotnico. Z Wikipedijo pa naj raje dela šolske seminarje za svoje vnuke.
BROOKLYN. Pravzaprav dokaj prisrčna in ganljiva drama stare šole. Malo romantike, malo sedenja na dveh stolih (ampak res čisto malo), malo ameriških sanj, malo irskega zelenja in bledopoltih premožnežev, ki padajo na lesene loparje in bratovščino istih uniform, in ščepec italijanskega šarma. Polikan nedeljski film s srečnim koncem, ki vas tako zalije s solzami sreče, da pozabite, kaj ta film dela med nominiranci za najboljši film.
THE REVENANT (Povratnik). Dolgo sem čakal ta film, cepetal sem že vse od takrat, ko sem prebral knjigo. Vizualno štima, igralsko štima, fotografija štima. Zebe te, ko gledaš, hvaležno pogledaš svoj kup kokic, ki ti ležijo v naročju in skrbijo, da je želodec ves čas udobno poln. Leo pljuva, jaha, krvavi, uvede izraz bestialnost, halucinira, sanja. O oskarju, seveda, ampak tudi o lobanjah. In predvsem o maščevanju. In tu pridemo vsi skupaj do Hollywooda. Do poceni trikov in kompromisov. In zato neizprosna zgodba, ki je tako obetala, na koncu pljuskne v plundro.
MAD MAX: FURY ROAD (Pobesneli Max: Cesta besa). Več informacij najdete na mtv.com, CPP_osnove.si, hellishchords.us. Vizualna dirkaška glasbena razpaljotka, Gospodar prstanov v posušeni distopični pokrajini, ki bi mu lahko rekli Tja in nazaj. Vaša gostitelja: Tom Hardy, ki se pali na Hannibala Lecterja, in Charlize Theron, ki se samo pali. In bonus gost: zlikovec, ki ni naredil vozniškega izpita. Ali pa ga je kupil.
THE BIG SHORT (Velika poteza). Velikopotezni film, ki ruši vse predstave o tem svetu, vesolju, življenju nasploh, ki do temeljev pretrese … Ne, saj ne. Saj veste, da so kompleksni finančni izrazi nerazumljivi. No, tu nam jih razlagajo. Pustimo, da si nič od tega ne zapomniš. Zapomniš pa si zagoreli obraz Ryana Hey, girl Goslinga in – to je treba priznati – odličnega Christiana Balea, ki v slogu mulca iz Fantovskih let bulji v strop in mozga, mozga, mozga. In si primozga nominacijo. Igralci so okej, film je okej, velikopotezni pa vseeno ni.
ROOM (Soba). Resničnostna televizija na nekaj kvadratnih metrih. Z jasnim koncem. Kaj se zgodi, če si več let zaprt v majhni sobi in je stik z zunanjostjo samo majhno okno na stropu? Verjetno zelo veliko. Škoda, da tega ne vidimo v filmu. Grozljiva zgodba z grozljivo banalno izvedbo. Omejeno, kot jo omejujejo štiri stene sobe.
SPOTLIGHT (V žarišču). Novinarska drama, ki jo držijo pokonci zlasti izvrstni igralci in zgodba, ki kar kliče k pozornosti. Prepričljivo okolje, vzdušje na nivoju, brez osladne sentimentalnosti, ni dolgovezno, pa čeprav mu do končne zmage v odličnosti zmanjka nekoliko sape. Če bi že izbiral, bi ta film označil za meni najljubšega.
Gledal sem tudi kar nekaj filmov iz drugih kategorij, ampak če bi se lotil še teh, na primer Joy, ki je obupno spodletela vaja v prikazovanju modernih Adamsovih in ženske moči, film brez trohice kredibilnosti, ne bi bilo ne konca ne kraja. Seveda je nekaj izjem, kot so Sicario, Amy in Ex Machina, ampak to je že druga zgodba.
