Než’na poezija – Kobrowsky
Než’na poezija je v moj svet vstopila zadržano in z neodločnimi koraki. Košček po košček. Najprej je z mano spregovorila v slikah. Bila je tiho zgovorna. Šepet barv in svetlobe je risal rime. Brez besed. In te rime so me vabile k sebi, me nagovarjale, naj jim prisluhnem. Pridi, povedale ti bomo zgodbo. Predzgodbo.
In v to zgodbo sem se naglo ujel. Besed še ni bilo na obzorju, toda prevzeli so me tisti bližnji občutki, da je to zgodba iz mojega sveta. Sveta, v katerem sva ti in jaz. V katerem smo vsi, ko se dva svetova združita in nas preplavijo sladostrastna doživetja, grenkovztrajna enoličnost skupne poti in odobravajoče sprejemanje nečesa, čemur pravimo tukaj in zdaj. Vse to je bilo v slikah. Vse to me je čakalo. Vse to je napovedovalo besede.
In prišle so še besede. Besede, ki so se izlile iz barv in se skozi posebne prizmo prelomile na papir. Prav zares prelomile, saj so to besede, ki jih beremo in gledamo. Na njim lasten način. Tako kot slike. In slike in besede so postale eno. Skupna zgodba, umeščena v svet, prepleten s tako bolečo in neposredno realnostjo, da te zadene. V svet, ki je oskubljen modernih pritiklin romantičnih olepšav in ki te po prebrisanih ovinkih pripelje pod jablano, na morje, na tramvaj, iz oči v oči z zaslonom telefona, v kot, v katerem ležiš ob napol prazni steklenici rdečega in razmišljaš. O njej. O njem. Na tisti pravi romantični način, ki ti preprosto ne pusti, da bi se pretvarjal, hlinil nekaj več. Včasih je bila otročja romantika, danes, ko smo prehodili dobršen kos poti navkreber, pa je romantika zavita v vsakdanji celofan. Ne blešči se, vendar veš, da je nekaj posebnega. Ker sva za to poskrbela midva. Jaz in ti.
Življenje teče mimo nas in nas oplazi na tisočere načinov in to najbolj takrat, ko smo si najbolj blizu. In ko smo si najbolj blizu, smo si včasih tudi zelo daleč. V nas se mešajo spomini in trenutki okoli nas. Ljubezen ni samo vzdihovanje, bližina ni samo prijetna. In prav je tako. To, kar nas vodi naprej, je skrbno in vztrajno spletena mreža vsega, kar nas privlači in odbija, vzradosti in užalosti, zasolzi s smehom in razočaranostjo.
Vse to je čudovito ujeto v Než’no poezijo. Poezijo, ki je nežna in Nežina. In je naša. Čisto blizu nas. Tako blizu, da je intimna, odkrita, surova, neposredna, aktualna in duhovita. Izjemno duhovita tudi v trenutkih, ki nas preplavijo z otožnostjo. In takšno je življenje. Živimo, da bi bili sami. In živimo, da bi bili skupaj. In se učimo živeti skupaj. Než’na poezija me vedno znova opomni, kako lepa je raznolikost.
KUKAVCA
Sislišala ptičkopét?
Ku kujepela.
Sevéda sijoslišala,
Sejsicéudan oboknuse déla.
Asiméla dopust, da sem si sam móral nest
hrano do ust?
Pesem Kukavca in slike so objavljene z dovoljenjem avtorjev. © Kobrowsky in Urška Kozak
Več o tej čudoviti zbirki pa tukaj.