Vse objave v Projekti

  • Projekt Irska

    Disclaimer:

    KAJ TA ZAPIS NI

    Predvsem ne gre z poglobljen potopis, našopan s podatki o zgodovini od kamene dobe naprej. Tu tudi ne boste našli razčlenjenega seznama irske flore in favne (čeprav to neizbežno omenim), popisanih vrst alkoholnih pijač (čeprav sem jih neizbežno konzumiral), ne bom po vsakem tretjem stavku napisal Slainte ali Fáilte romhat isteach, čeprav izreki v irščini (irski gelščini) visijo po vseh stenah in vratih (in jih še marsikateri Irec ne zna prevesti) ter jih najdete na vsakem stojalu vogalne trgovinice s spominki. Aja, ta zapis prav tako ne bo povsem v skladu s smernicami knjižne slovenščine. Ne bo visokoletečih metafor in globoko zvenečih besed. Tudi jaz kdaj rabim oddih.

    In ne bom pisal »midva«, »najina« in podobnih dvojinskih for, ker je to podobno kot teženje s slikami svojih otrok na obletnicah. Annoying, skratka. Bistvo je, da nisem bil sam. In bistvo je, da je tokrat podmladek ostal doma.

    KAJ TA ZAPIS JE

    Predvsem je to sproščen zapis o enotedenskem potovanju po izjemno čudoviti in razgibani deželi s praktičnimi nasveti za vse, ki imajo Irsko v načrtu svojih potovanj. Irska sicer ni ogromna (po površini za tri Slovenije in pol), vendar jo je v sedmih dneh nemogoče prevoziti celo, zato sta po premisleku odpadla severni in južni del otoka, ki sta prav tako čudovita in bosta morala počakati do drugič. Zapis je zaradi lažje orientacije razdeljen na nekaj kategorij, na koncu sem dodal še nepopoln seznam glavnih znamenitosti na tej poti.

    Brez dvoma bom kaj tudi pozabil. Kaj hočemo, leta so tu. Konec koncev so na voljo komentarji, v katerih lahko še kaj dodatnega pojasnim.

    Pot: Dublin _ Carlow _ Kilkenny _ Kells _ Waterford _ Clonmel _ Cashel _ Limerick _ Lough Gur _ Kilrush _ Kilkee _ Cliffs of Moher _ Kinvara _ Clifden _ Connemara _ Kylemore Abbey _ Westport _ Mallarany _ Achill Island _ Galway _ Athenry _ Athlone _ Crookedwood _ Fore _ Drogheda _ Newgrange _ Skyrne _ Hill of Tara _ Slane _ Navan _ Kells _ Dublin

    PRIPRAVE

    Bile so, ampak osnovne. Vsaj ne v skladu s standardi mukotrpnih načrtovanj, ki se jih držim v vsakodnevnem življenju. Brez seznamov z alinejami (in nepotrebnega stresa) mi živeti ni. Dva meseca pred potovanjem sta bila nora. Ampak pustimo to.

    Pred vsakim potovanjem poskrbim vsaj za dve stvari. Okvirno pot in spanje (tokrat tudi prevoz). Ne maram paketnih, organiziranih potovanj, kjer te vozijo od ene točke do druge, da v petih sekundah pofotkaš vse tisto, kar se itak bohoti na vseh prospektih, potem pa odviješ v ceno potovanja vključeno malico pariške in sira debeline centimetra in pol ter pingo soka. Not for me.

    Irska je dežela pokrajine. Zato je bilo že na začetku jasno, da bo levji delež potovanja vključeval zelene površine, in ne toliko mest, ki pa (na srečo) na Irskem tako ali tako niso velika. Velik plus tokratnega potovanja je bilo tudi dejstvo, da konec aprila v teh krajih še ni visoka sezona, zato je bilo veliko priložnosti, da se odpočiješ od ljudi.

    Spanje je bilo – z izjemo ene nočitve – splanirano vnaprej. Sem pristaš in zadovoljen uporabnik Airbnbja, ampak o tem malo več spodaj. Let je bil iz Benetk, tako da se je bilo treba odločiti še glede prevoza do tja. Možnosti je seveda več, ampak že takoj so odpadle vse razen GoOptija in lastne režije.

    Kaj še potrebuješ za Irsko:

    • adapter za električne vtičnice (pri nas so okoli deset evrov, dobiš jih v vseh večjih trgovinah, na Irskem so malenkost dražji, v nekaterih prenočiščih jih tudi imajo, ampak se ne zanašajte na to)
    • osebno izkaznico
    • kreditno kartico (za rent-a-car), v večini trgovin (in petrolov) in nekaterih pubih lahko normalno plačuješ z bančno kartico (Maestro)
    • oblačila za vse letne čase (razen šlap in rokavčkov, čeprav vidiš tudi to)
    • dežnik (če si iz sladkorja)
    • dobro voljo (cestno agresijo je nujno treba pustiti doma)
    • kakovostno in udobno obutev (salonarji s Šmarne odpadejo)

    Priporočljivo:

    • telefon z GPS-om in naloženim zemljevidom Irske
    • dodatno baterijo za telefon (ali polnilnik za vžigalnik v avtu – ta je isti kot pri nas)
    • znanje angleščine in prepričljivo kimanje, ko kakšnega Irca zaradi hudega naglasa ne razumeš preveč dobro :)

    PARKIRANJA IN PREVOZI

    DO LETALIŠČA

    Najcenejša varianta za GoOpti bi prišla okoli 40 evrov na osebo za prevoz v obe smeri, vendar bi bilo treba še nekaj časa čakati, da te poberejo. Daljša parkiranja na letališčih pa so tudi draga. Potem sem izvedel za odlično zadevo. Okoli letališč imajo v Italiji zasebna parkirišča. Rezerviraš lepo po spletu, navedeš dan in uro prihoda ter odhoda, plačaš s kreditno (za ves teden okoli 30 evrov) in si sprintaš rezervacijo. Parkirišče na prostem je varovano, s kombijem te odpeljejo na letališče in te tudi pridejo iskat. Enostavno, najceneje in udobno (če imaš seveda svoj avto, drugače je GoOpti super varianta). Parkirišč je več, jaz sem izbral najbližjega – s kombijem je do letališča samo kakšnih pet minut.

    LET (in blond moment)

    Iz Benetk traja približno dve uri petnajst. Vedno si rečem, kako bom ful bral na letalu, na koncu pa kinkam, brskam po brezveznih revijah, zataknjenih za sedež pred mano, ali pa škrtam z zobmi, ko se spozabim in plačam tri evre za malo piksno kokakole. Useless. Ne vem, kako mi je to uspelo, ampak tokrat sem brez prošenj na kolenih in tako mimogrede dobil ravno sedeža ob zasilnem izhodu. Kakšna milina, če lahko svoje dvometrske noge normalno stegneš, ne da bi jih bilo treba zavozlati komu za vrat tri vrste pred tabo.

    In zdaj blond moment. Let nazaj grede traja uro dlje (vsaj po uri), ves čas sem razvijal neke hude teorije, kako gre v eno smer direkt, v drugo pa okoli Grenlandije, potem pa mi je facepalmovsko kapnilo, da so zgoraj eno uro za nami. I know, I know. To je tako, če na avionu gledaš v luft in razmišljaš o bedarijah. Na primer o tem, ali ima stevard lasuljo in ali stevardesa, če jo na silo streseš sredi noči, avtomatsko začne kriliti z rokami in kazati varnostne postopke …

    O, glej, glej, med mojim nakladanjem smo že pristali v Dublinu.

    AVTO

    Vnaprej sem rezerviral tudi avto. Ponudnikov je več, po poizvedovanju sem se odločil za Budget. Podobno kot zgoraj pri italijanskem parkirišču tudi tu vnaprej izbereš datum in uro, ko nameravaš pobrati in oddati avto. Nato izbereš tip avtomobila, daš svojo kreditno (zaračunajo ti šele tam) in si prebereš drobni in malo manj drobni tisk.

    Tipov avtomobilov je več, seveda je odvisno, koliko vas potuje. Tokrat mularije ni bilo zraven, zato sem izbral majhen avto, ki malo pije. Poleg tega sem se odločil za avtomatika, ker še nisem prestavljal z levo roko in ker sem vedel, da se bo treba zaradi vožnje po levi koncentrirati na druge stvari. Izkazalo se je, da je bila to odlična odločitev.

    Kaj potrebuješ za najem avtomobila:

    • kreditno kartico (s kodo PIN: to sem se spomnil šele zadnji trenutek, ker kreditno kartico uporabljam samo za spletne nakupe karnis iz islandskega javorja in kitajskih luči za bicikel, ki crknejo po enem dnevu, pri katerih PIN-a ne rabiš)
    • vozniško dovoljenje (čeprav na spletnih straneh Budgeta piše, da potrebuješ potni list – in jaz sem ga zato šel brezveze delat – je dovolj vozniško, niti osebne ni treba pokazat)

    Kaj je dobro vedeti:

    • osnovni najem za cel teden je bil samo okoli 100 evrov, vendar je dobro plačati za dodatno zavarovanje (excess reduction), s katerim si zagotoviš dušni mir. Seveda ti želijo prodati vse živo, vendar je dovolj osnovno dodatno (okoli 16 evrov na dan), ki vključuje krajo in podobno.
    • javni prevozi so precej dragi, tako da je avtomobil, če želiš videti kaj več, optimalna izbira. Za cel teden je najem prišel okoli 230 evrov (+ bencin, ki je na Irskem v povprečju 1,26 evra – cena benza ni regulirana, tako da zna precej nihati; ni pa nekega pravila, kje dobiš cenejšega).

    CESTE, VOŽNJA, RAZDALJE

    Avto. Govorim si: Vozi po levi. Vozi po levi. Vozipolevi, vozipolevi. Seveda že takoj, pred prvim krožiščem, ki jih na Irskem kar mrgoli, sunkovito zgazim bremzo. Iščem sklopko, najdem sebe z nosom na sprednji šipi. Švicam, mrzlično gledam levo-desno, od kod bo kaj priletelo. Presenetljivo nobenega hupanja (na celi poti trikrat slišal trobljenje – dvakrat zaradi mene, ker sem valda spregledal nasproti vozeče Irce, ko sem čez nasprotni pas zavijal desno, nekaj ti ne da, da bi dojel, da proti tebi vozijo po desni).

    Iz Dublina seveda pelje avtocesta, vendar sem takoj, ko je bilo mogoče, zavil na lokalne ceste. Pravo Irsko začneš spoznavati, ko zaviješ na roads less traveled. So pa te manjše ceste, vsaj na začetku, prav grozljive. So zelo ozke in valovite, omejitev pa je 100 km/h. Ni odveč povedati, da sem bil na začetku kljub dolgoletnim šoferskim izkušnjam precej živčen, saj domačini po teh »potkah« divjajo kot Eddie Irvine v šikanah in se ti zalepijo za rit. Vendar brez blendanja, hupanja, žuganja s sredincem in podobno. Preprosto te prehitijo ob prvi priliki. Po možnosti tam, kjer je cesta najožja. Toda ko se enkrat navadiš na to, razkleneš čeljusti, členki od krčevitega držanja volana niso več tako beli in se končno začneš zavedati okolice, ki je, mimogrede, spedenana v nulo (še žive meje za ovce, konje in irske škrate so postrižene na milimetre). Parkrat sem sicer še užgal po bremzi, ker sem jo zamenjal za sklopko, ampak kaj bi brez iksajtmenta v življenju, ane.

    Seveda ne gre še brez drugega blond momenta. Ko sem se iz Dublina peljal po avtocesti, so bili na vsake toliko napisi: Amach/EXIT. Po kakšnih treh, štirih sem si rekel: Mater, tu imajo pa teh krajev z imenom Amach toliko kot v Sloveniji raznih Sel in Brd. Seveda takrat še nisem vedel, da so povsod dvojezične table (tudi mesta so v dveh različicah), in seveda sem si, ko sem to dojel, z dlanjo miselno spet pokril obraz.

    Ja, Irska ni ogromna, vendar pa so razdalje, zlasti če potuješ zunaj avtocest, precej varljive in se pot zavleče. Za sto kilometrov si je kar treba vzeti kakšni dve uri časa (raje več), poleg tega so znamenitosti in dih jemajoča pokrajina za vsakim vogalom. Ves čas bi lahko samo fotografiral.

    Kaj je dobro vedeti:

    • Znamenitosti so zelo dobro označene (rjave table), ampak je priporočljivo, da imaš GPS. Lahko ga vzameš pri najemu avta, ampak je precej drag (mislim, da je 9 evrov na dan). Upoštevajte tudi, da znajo unovčiti vsako najmanjšo zadevo, vsak najmanjši kamen. Znamenitosti je res ogromno, tako da si je dobro to malo prej pogledati (nekaj tega si lahko ogledate spodaj) ali pa nalogo iskanja stvari, ki si jih je vredno ogledati, zaupaš sovozniku. Tla avtomobila so bila na koncu nastlana z raznimi prospekti, letaki, knjigami in zemljevidi, da nisi mogel več kam stopiti.
    • Irci so zelo strpni za volanom. Potrpežljivo počakajo, če se kdo zasanja pred zeleno lučjo, spuščajo pešce, dajejo prednost drugim ipd.
    • Uporaba luči podnevi ni obvezna – nekateri jih ne prižgejo niti v mraku (vseeno pa boljše kot v Egiptu, kjer nimajo luči prižganih niti ponoči).
    • Parkiranje: pri prenočiščih je večinoma na voljo in zastonj. Ko zviješ v mesta, pa so povsod parkirne ure. Ura parkiranja je tam okoli 1,5 evra, pri tem je treba vedeti še, da je določeno maksimalno dovoljeno število ur parkiranja (večinoma od dve do štiri ure). Izredno priročna (in zastonjska) zadeva je parkiranje pri večjih trgovskih centrih, vendar je tudi tu omejeno število ur parkiranja (v Galwayju, na primer, je velik trgovski center Tesco. Zastonj parkiranje do tri ure. Največ deset minut peš do centra). Okoli hodijo fantje in skenirajo tablice. Pri obeh parkiranjih je treba biti pozoren, ker ti hitro nadenejo lisice (odklepanje stane od 80 do 100 evrov). Povsod so napisi: Don’t get clamped, park legally.
    • Dovoljena količina alkota v krvi je 0,05 za nas izkušene voznike (za novince 0,02). Torej en guinness (ali deset vrečk rum-kokos bonbonov. Saj ne, pojma nimam, če je v tej sladkobi kaj alkohola hehe).

    NARAVA, MESTA, VREME

    Kot že rečeno, Irska je dežela pokrajine. In to kakšne pokrajine! Vse je izjemno urejeno, na nekaterih odsekih malo spominja na Slovenijo.

    Na tej poti je bilo mogoče videti vse, zelene prostranosti z nešteto čarobnimi gradovi in ruševinami, med katerimi letajo in se oglašajo ptice, ter na katerih se pase nepregledno število backov Jonov (ja, s črnimi glavami in belim puhom). Tik ob morju, v čarobno tihem nacionalnem parku Connemara, kjer si spočiješ živce, imaš občutek, da si najmanj v sredogorju (ali pa sredi McCormackovega sveta v Cesti, kakor ti paše), ko dosežeš Atlantski ocean, pa te zadene vsa mogočnost vetra in občutka, da si dosegel sam rob sveta. Z besedami je težko opisati to veličastnost.

    Kaj je dobro vedeti:

    • Povprečna temperatura konec aprila je okoli 12 stopinj, vendar se to hitro spreminja. V enem dnevu, kot pravijo, lahko doživiš vse letne čase. Zato se je dobro obleči »kot čebula«, da se lahko hitro slečeš, ko posije sonce in se ogreje do kakšnih 17, ali nase navlečeš dva puloverja, če zahladi (in sanjaš o termo nogavicah iz ovčje volne – mimogrede, od tod so tisti znani (beli) volneni puloverji z značilnim vzorcem. Če želite biti retro šik za božične pojedine in Last Christmas karaoke, je to prava izbira. Samo bodite pripravljeni za tak kos oblačila odšteti kakšnih 150 evrov). Še najmanjši problem je dež. Hitro pride in hitro odide. Ali počakaš v avtu ali pa greš na pir. Ali pa si privoščiš čik pred vhodom v trgovino, pod streho. Temperatura tudi poleti redko preseže 25 stopinj, pozimi pa ne gre pod nulo.
    • Aprila je tema šele okoli 21.15 (torej kot pri nas poleti), Irska pa ima poleti kar 18 ur dnevne svetlobe in pade noč šele po enajsti zvečer. Izjemno priročno za potovanje.
    • Ob atlantski obali piha. PIHA! Zato je priporočljivo imeti vetrovko, dvojne kapuce in močne glasilke, ko se proti obzorju zadereš: I’M THE KING OF THE WORLD! Lulanje proti vetru je posebno doživetje. Menda. Tako sem slišal, no.
    • V odročnejših predelih je treba biti pozoren na ovce (in krave) na cestah. Ker je veliko ovinkov, lahko hitro kakšno razkrečeno fašeš na šipo). Splat! Pacek Jon.
    • Mesta so vsa po vrsti majhna (še center Dublina komot prepešačiš), se pa zna zgoditi, da se zjutraj ali popoldan kje zabaše in gre takoj mimo pol ure. V center Dublina sploh ni priporočljivo hoditi z avtom. Bolje ga kje pustiti na obrobju in potem z javnim prevozom naprej (več o tem spodaj pri cenah).

    PRENOČIŠČA, HRANA, CENE

    Cene na Irskem so od oka kakšnih 30 odstotkov višje kot pri nas.

    Prenočišča:

    Airbnb – privat sobe (večinoma s svojo kopalnico) se dobijo že za 50 evrov na noč.

    B&B – tega je na Irskem res ogromno, tako da niti ni treba rezervirati vnaprej. Okoli 35 evrov na osebo na noč. Vključuje irski zajtrk, od katerega si še cel dan sit.

    Hrana in pijača:

    V baru ali lokalu so zajtrki okoli 9 evrov, izvrstna juha 5 evrov, glavne jedi tam okoli 15. Imajo polno trgovin in pekarn, super je tudi njihova veriga SuperValu, kjer dobiš res izvrstne lokalne stvari.

    V pomfri dajejo (tudi) kis.

    Voda je zelo klorirana.

    Pivo je v pubu pet evrov (tudi irska kava), v trgovini okoli dveh evrov in pol.

    Prevozi:

    Javni promet je videl mojo malenkost samo v Dublinu. Za približno petkilometrsko vožnjo z avtobusom do centra v eno smer je treba odšteti 2,70 evra. Drobiža ne vračajo. Povsod so dvonadstropni avtobusi, linije tečejo kot namazane.

    Nekateri odseki avtocest so plačljivi, drugi ne (nisem se sicer poglabljal v to, ker sem se malo vozil po njih, ampak odseki vas stanejo 1,90 evra).

    Vstopnine:

    Za muzeje in razstave so povsem različne cene (od 5 do 20 evrov), nekatere naravne znamenitosti so zdaj, ko še ni sezona, zastonj. V Dublinu je na primer Guinnessov muzej 20 evrov, za to dobiš enega guinnessa in neverjetno gnečo. Precejšnja vrsta je tudi za ogled starodavne knjige Book of Kells (poznamo jo tudi zaradi risanega filma The Secret of Kells) v knjižnici Trinity Collegea. Se splača, tudi zaradi vpogleda v ogromno knjižnico.

    NEKATERE ZNAMENITOSTI NA POTI

    The Brownshill Dolmen (Carlow)

    Kilkenny Castle

    Lough Gur

    Kilkee

    Cliffs of Moher (izjemno turistična točka; zunaj sezone ni veliko ljudi, poleti, predvidevam glede na ogromna parkirišča, je tu prava gneča; tokrat zastonj, drugače plačljivo)

    Connemara National Park

    Kylemore Abbey (ima velike vrtove, si je treba vzeti kar nekaj ur, vstopnina)

    Mallarany

    Achill Island (največji irski otok, na katerega pelje kratek most; brezplačno)

    achill

    Fore Abbey

    Newgrange (dve vrsti ture, daljša je tri ure, krajša uro in pol – odpeljejo te z avtobusi na prizorišče; krajša tura je 6 evrov in se zelo splača)

    Bective Abbey (ena od scen iz Braveheart)

    Irci so izjemno prijazen narod. Pozdravljajo te na ulici, te ogovorijo in se z zanimanjem pogovarjajo s tabo, če se jim zdi, da si se izgubil, ker že nekaj časa levo-desno-gor-dol prekladaš zemljevid, pristopijo in ponudijo pomoč. Lokalni vodiči, ki te peljejo na ogled, z žarom pripovedujejo zgodovino, celo vratar ti zna z navdušenjem povedati marsikatero zanimivo podrobnost iz življenja W. B. Yeatsa (čeprav je v službi na razstavi o prvi svetovni vojni). Natakarji so nenarejeni veseljaki, prav tako gostje, ki so sicer glasni, ko zvrnejo nekaj kozarcev, ampak je vse v zabavnih mejah.

    Seveda se pomanjkljivosti – tako kot povsod – pojavijo po daljšem bivanju, ampak kot turistu ti je predvsem pomembno, da se počutiš varno, sprejeto in domače. Vse to je Irska. Poleg osupljive narave.

     

    Vse slike: © Damjan Zorc (razen slike Amach/Exit – © Copyright Eric Jones and licensed for reuse under this Creative Commons Licence)

     

  • Oni/Them – kratki film

    Z ekipo pod skupnim imenom Out of Picture Production smo posneli kratki film po moji zgodbi. Zvrst – srhljivka, triler, drama. Film je sprejet v tekmovalni program festivala K3.


     

     


     

    Spletna stran filma

    Režija Darko Štante
    Scenarij Darko Štante, Damjan Zorc (po zgodbi)
    Montaža Borut Dolenec, Darko Štante
    Snemalca Vid Brezočnik, Kaja Brezočnik
    Glasba in zvok Borut Dolenec
    Mastering Torul Torulsson ([email protected])
    Barvna korekcija Vid Brezočnik
    Efekti Jan Hadžič, Vid Brezočnik
    Maska Kaja Brezočnik, Tina Vrhovec
    Kostumografinja Katarina Zalar
    Pomočnika režiserja Marija Tancek, David Dolenc

    Igrajo:

    Damjan Zorc
    Jelena Rusjan
    Matej Mijatović
    Miha Berčič
    Borut Grošičar
    Maša Tiselj
    Stefan Marflak
    Bela Szomi Kralj
    Darko Štante

     
     
     
     
     
     
     

  • Windsor For The Derby - The Melody Of A Fallen Tree

     

    Posneto na Golovcu v Ljubljani na prijeten in topel zimski dan.

    Video je posnet s Canonom PowerShot SX20 IS, montažo in postprodukcijo sem naredil v After Effects.

    Uživajte.