Lars Saabye Christensen – Beatli

Knjige o odraščanju, v angleško govorečem okolju imenovane coming-of-age zgodbe, imajo poseben čar. Samo spomnimo se na primer knjig Manj kot nič Breta Eastona Ellisa, Tek za zmajem Khaleda Hosseinija, Charliejev svet Stephena Chboskyja in ne nazadnje novele The Body Stephena Kinga. Po vseh teh literarnih predlogah so posneli tudi bolj ali manj uspešne filme in nič drugače se ni godilo tudi Beatlom iz leta 1984, ki so jih norveški bralci pred nekaj leti razglasili za svojo najljubšo knjigo in so ob trideseti obletnici dobili tudi filmsko različico.

Beatli so za vedno. Beatli vselej minejo. Glede prvega smo v občutljivih letih sveto prepričani. Drugo spoznamo z grenkim sadežem življenja, v katerega moramo slej ko prej zagristi.

Najlepše je čakanje ali pa najslabše, kakor se vzame. Ko se začne, se nekako tudi že neha in v daljavi se napoveduje že nekaj drugega, večjega in boljšega, hujšega in odvratnejšega. In potem se moraš spet postaviti v vrsto, se veseliti ali bati.

Iz knjig o odraščanju veje nekaj omamno privlačnega, saj jih povezuje univerzalna rdeča nit, ki jo je brez podnapisov in dodatnih pojasnjevanj mogoče razvozlati na vseh koncih sveta. Vsem so skupne večne teme o brezpogojnem prijateljstvu, majavih ljubeznih in zlasti uporništvu, tisti razraščajoči notranji sili, ki v najstniških letih sili na plan in nam pomaga, da se postavimo na lastne noge. In ko se postavimo pokonci, lahko naprej odšepamo, mirno odkorakamo ali stečemo z odprtimi rokami. Vsi, prav vsi, se moramo prebiti čez prelaz odraščanja in ko sestopimo na drugo stran, nekateri ugotovimo, da smo tja prispeli sami. Izkušnja je osvobajajoča, vendar nemalokrat trpka. Brez žrtev ne gre.

Štirje mladi prijatelji – Kim, Gunnar, Ola in Seb – sredi vihravih šestdesetih v Oslu čas merijo po svoje. Pomembna prelomnica v njihovih življenjih se namreč zgodi takrat, ko najpriljubljenejša glasbena skupina The Beatles izda novo ploščo. Njihova glasba jim pomeni vedno dobrodošlo oporo, njihova besedila pa zemljevid po svetu, ki se z domačih in majhnih ulic najprej preseli v širšo okolico, nato pa postaja vedno večji, vedno bolj odrasel. Odrasel svet, v katerem se za pozornost borijo novice o (ne)smiselnih vojnah, v katerem mladi spoznavajo razlike, ki nas delijo, in privlačnosti, ki nas združujejo, svet, v katerem so opojne substance tista stalnica, ki nas obenem treplja po rami in nam zadaja zaušnice, svet, v katerem iščemo ljubezen, čeprav se nam ne sanja, kaj ljubezen je, svet, ki z jasnim in glasnim neodobravanjem s prstom kaže na dolge lase, ki krasijo glave uporniških fantov.

In ti uporniški fantje se ne dajo. Odrasli svet pritiska nanje, oni pa se branijo. Zaupajo v večnost, upe polagajo v nespremenljivost ter sanjajo. Sanjajo o svoji glasbeni skupini, sanjajo o uspehu. In predvsem verjamejo, da Beatli nikoli ne bodo razpadli. Toda z vsako novo ploščo, ki jo njihovi idoli izdajo, nevede nekaj pustijo za seboj in ko se njihova lupina počasi začne krhati in luščiti, ugotovijo, da se v življenju nekaj preprosto mora spremeniti, da postanost bivanja dobi kisik. Življenje se konča, da se lahko nadaljuje drugo.

Vsega nisem razumel. Razmišljal sem le, razmišljal le, da je vse skupaj trajalo tako dolgo, pa vendar minilo, kot bi mignil.

Beatli je zgodba o prehodu iz nedolžne mladosti v sivo odgovornost odraslosti. Je duhovita, žalostna, nostalgična, tragična, preprosta pripoved o času, ki nas vse doleti, o času odraščanja v svetu, ko vse okoli nas razganja in se upogiba. Je zgodba brez junakov, je svet, v katerem vsi iščejo svoj prostor v čudovito topli in neizprosno hladni družbi.

Knjiga je s svojimi šesto stranmi živ organizem, ki ti zleze pod kožo.