• Dne 25/12/2016 –

    Polona Kisovec – Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj?

    Otroci se takoj, ko pridejo med nas, opremijo z zakaji. Te besede, sprva toplo zahomotane v občutja in barve, jih vpeljejo v svet, ki se iz majhnega mehurčka širi, širi, širi v veliko gmoto, iz katere se usuje več vprašanj kot odgovorov. In tako je tudi prav. Samo tako se gmota kotali naprej, iz malega raste veliko, iz nebogljenega trdno.

    Toda vsi zakaji niso enaki. Nekateri so majhni, hipni, pozabljivi, drugi nas preganjajo, tretji se vedno znova izmuznejo iz rok, da zapekli v očeh. Še posebej pa zamajejo tisti z veliko začetnico, ko se bližnja, ki vpeljeta v ta neznani svet, odločita, da se bosta razšla. Takrat se v velikanski zakaj primešajo tudi gotovosti. Jazsemkriv, zaradimene, nepridna, nemaratame. In gmota se za nekaj časa neha kotaliti.

    Zgodba Polone Kisovec s čudovitimi fantazijskimi ilustracijami Marka Jordana poskuša na prijeten način vpeljati spoznanje, da se večnost, o kateri ne dvomiš, lahko tudi konča. In ne glede na to, da se razcepi na dve poti, naj bi nekaj ostalo nespremenjeno. Ljubezen do otroka.

     

  • Dne 20/12/2016 –

    Knjige – 2016

    Knjige, knjige, knjige. Leto je naokoli in ko potegnem črto pod njim, lahko rečem, da je bilo v bralnem smislu znova izjemno pestro in zadovoljujoče. Dobrih knjig, sploh takih, ki so se naselile v meni in so me obogatile tako jezikovno kot osebno, ni bilo malo. Pustile so sled, po kateri je bilo vredno zapisovati misli in občutja – včasih v vročem navalu čustev, spet drugič s treznim odmikom. Nekaj je gotovo: kakovostno branje je eden od načinov, kako razumeti, da nisi sam. Branje, tako kot življenje, ni enosmerno. Je orodje za razstavljanje in sestavljanje.

    S tako popotnico bo lažje vstopiti v leto 2017, ki bo brez dvoma (vsaj bralno) zanimivo.

    Za to pa se imam predvsem zahvaliti slovenskim založbam, ki me vedno znova presenetijo z odličnimi knjižnimi katalogi. Mladinska knjiga in Cankarjeva založba sta s svojimi romani in modernimi klasiki trdna stalnica. Založba Sanje me je letos očarala z Roaldom Dahlom in čudovito pravljico Oscarja Wilda. Založba Modrijan mi je odprla povsem nov svet z zbirko Bralec. Beletrina pa mi je spodnesla tla pod nogami z dvema knjigama, ki sta se znašli povsem na vrhu seznama izjemnega branja.

    Prazniki so tu, zato želim nekaj tega navdušenja znova deliti tudi z vami. Tu boste našli seznam knjig, o katerih sem letos pisal, dodal pa sem tudi knjigo izjemno priljubljene italijanske pisateljice Elene Ferrante, o kateri se bomo 18. januarja pogovarjali na Peripetijah v Konzorciju. Lani so bili Dnevi zavrženosti, letos je to Genialna prijateljica.

    Eno od teh knjig bom podaril nekomu od vas. Odprite to povezavo, če želite, jo všečkajte in delite na svojem zidu, ter seveda pod objavo napišite, katero od naštetih knjig bi imeli (če nimate Facebooka – čestitke –, pa napišite v komentar pod to objavo).

    Žrebal bom 23. decembra 2016. Pa srečno!

     

    Kristian Novak – Črna mati zemla

    Novak je napisal odlično zgodbo in čeprav se nanjo kot težka novembrska megla na Muri pogosto spušča temačna zadušljivost, te zaradi svoje skrivnostne lepote, boleče realnosti in slogovne superiornosti vabi k sebi in iz tebe izvablja skrajnosti – od krohotanja, do solz in groze. …CELOTEN ZAPIS…

    Lars Saabye Christensen – Beatli

    Beatli je zgodba o prehodu iz nedolžne mladosti v sivo odgovornost odraslosti. Je duhovita, žalostna, nostalgična, tragična, preprosta pripoved o času, ki nas vse doleti, o času odraščanja v svetu, ko vse okoli nas razganja in se upogiba. Je zgodba brez junakov, je svet, v katerem vsi iščejo svoj prostor v čudovito topli in neizprosno hladni družbi. …CELOTEN ZAPIS…

    Boštjan Gorenc – Pižama – sLOLvenski klasiki 1

    Preteklost ni bila še nikoli tako moderna in modernost ni bila še nikoli tako polikano nobel. Klasiki so v Gorencu našli svoj glas. I LOL’d. …CELOTEN ZAPIS…

    Karl Ove Knausgård – Moj boj 1

    Izpovedna zgodba o človeku, ki poskuša pomiriti nemirno dušo in osmisliti svoj odnos z očetom, to senčno figuro v njegovem življenju, ki mu ne nudi utehe tudi vrsto let po smrti. Moj boj je oseben in intimen. In prav zaradi tega zareže tudi v bralca. …CELOTEN ZAPIS…

    Oscar Wilde – Sebični velikan

    Močne slike se izjemno lepo stapljajo z jasnim sporočilom širokosrčnosti in vsega pozitivnega, kar odnos odprtih rok tudi prinaša. Zgodba, ki je večna kot letni časi, zareže kot zima in odreši kot pomlad ter se na slikovit način loteva tem ljubezni, prijaznosti, nesebičnosti in tudi smrti. …CELOTEN ZAPIS…

    Roald Dahl – VDV

    Letos septembra je bila stoletnica rojstva Roalda Dahla. Ta izjemni pisatelj, ki je oboževal čokolado in je vedno pisal na rumeni papir, je obvezen kompanjon knjižnih polic. Založba Sanje pa je zato, ker je v kina prišel Spielbergov film po Dahlovi predlogi (in ker Dahla nikoli ni dovolj), ponatisnila VDV-ja – Velikega dobrodušnega velikana – z novo čudovito naslovnico.

    Mario Vargas Llosa – Prikriti junak

    Poglavja, ki tečejo kot namazana, so prevetrena in dovolj odprta, da je v njih mogoče najti različne bistvene prvine, ki kar kličejo k razpravi in premoščajo zemljepisne razdalje. Med drugim se dotakne problematike ustoličene moške (oziroma očetovske) vloge in servilnosti žensk ter perečega vprašanja vzgoje, ki je še zlasti v teh časih prostih rok, prirojenih pravic in čezmernega udobja izjemno pereča tema. …CELOTEN ZAPIS…

    Anthony Doerr – Vsa ta nevidna svetloba

    Knjiga, ki s svojo žlahtno in domačno pripovednostjo uroči. In ne spusti. Kot zakotna knjigarna, v kateri se takoj počutimo doma in v kateri se v kotu najde knjiga, ki oživi, ko razklenemo njene platnice. (Podarim angleško ali slovensko izdajo.) …CELOTEN ZAPIS…

    Paolo Giordano – Črnina in srebro

    Čudovito grenka zgodba o ljubezni in družini. Ter o izgubi človeka, v kateri se izgubijo vsi. …CELOTEN ZAPIS…

    David Nicholls – Midva

    Vsi, ki so se z veseljem – in pristno žalostjo, tisto, ki se porodi, ko liki oživijo in ti zašepetajo zgodbo neusojenih let – potopili v strani Enega dneva, tudi tokrat ne bodo razočarani, saj se je Nicholls na domiseln način lotil portreta družine, ki ni uniformen organizem, ampak skupek različnih posameznikov, ki zahtevajo svoj prostor, spoštovanje in potrditev. Knjiga, ki je bila uvrščena na širši seznam za nagrado man booker. …CELOTEN ZAPIS…

    Goran Vojnović – Figa

    Figo je treba prebrati. Če nič drugega, že zato, ker v teh hitrih časih potrebujemo zgodbe o odnosih, ki terjajo upočasnitev ritma, da bi se lahko videli in razumeli. Figa je dovršeno delo. …CELOTEN ZAPIS…

    Mojca Kumerdej – Kronosova žetev

    Mojca Kumerdej je napisala izvrsten zgodovinski roman, ki se s filozofskega gledišča loti vprašanja smisla in od bralca terja precej miselnih skokov v notranjost. Kljub svoji obilnosti ne dolgočasi in z mojstrskimi jezikovnimi bravurami očara, uči in zabava. Knjiga, ki je ne gre spregledati. …CELOTEN ZAPIS…

    Joyce Carol Oates – Pikov fant

    Gre za pošastno tesnobno novelo, s katero Joyce Carol Oates znova dokazuje, kako zlahka prehaja med žanri, kako le na pogled preprosto zabrede v drobovje literature in obenem podaja roko širši publiki. …CELOTEN ZAPIS…

    Alexandra Oliva – Poslednja

    Poslednja je zelo dobro spisana postapokaliptična zgodba, ki vleče vzporednice z McCarthyjevo Cesto in Bachmanovo (oziroma Kingovo) novelo The Running Man. Na vznemirljiv, zabaven in hkrati zelo resen način obravnava vprašanje resničnosti in njenega upogibanja. Koliko časa se zanašamo na tisto, kar nam kažejo in dopovedujejo drugi, in kdaj zaupamo tistemu, kar vidimo na lastne oči? …CELOTEN ZAPIS…

    Marco Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti

    Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Toda v prvi vrsti je to odličen roman o odraščanju. …CELOTEN ZAPIS…

    Elena Ferrante – Genialna prijateljica

    Lani nas je navdušila z Dnevi zavrženosti, letos je tu prevod prve knjige neapeljskega cikla. Brez dvoma velika uspešnica.

     

  • Dne 09/12/2016 –

    Marco Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti

    Opolzkost je viharnost v zasebnosti vsakega izmed nas, ki pa jo svobodni znajo živeti.

    Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Gre za sivine, ki so obenem v ospredju in v ozadju. In v teh niansah se prepleta Italo-Francoz Libero Marsell, ki se na svoji poti, razpeti med Parizom in Milanom sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, poskuša izmuzniti iz spon zgodnjega preloma družinske intime, ki ga je na krut način pahnila iz udobja nedolžnosti, ter spraviti na svet. In s svetom. Libero. Fant, ki si poskuša zaslužiti svoje ime.

    Missiroli se je lotil dobro znane in pogosto opevane zgodbe o odraščanju. Toda Missiroli je odličen pripovedovalec. Njegovi stavki se nam tako približajo, da jih brez težav sprejmemo, ne ponujajo nobenih nesmiselnih obvodov, nobene pretenciozne domišljavosti, čeprav so spretno in življenjsko podloženi z literarnimi in filmskimi nastavki, ki oplemenitijo močno in intimno zgodbo tega bildungsromana o sprva sramežljivem fantu, ki se pogrezne v mehko naslado odkrivanja spolnosti ter iz nje izplava kot človek, ki je sklenil svoj krog. In je začel biti svoje ime. Razkadili so se duhovi preteklosti, ki so mu šepetali o tisti najbolj prvinski prevari za priprtimi vrati, onkraj znanih preprog, in končno je lahko sprejel nekoliko manj hlapljivo trajnost. Postal je mož.

    Opolzkosti v zasebnosti je kratek roman, za katerega bi si želeli, da se še ne bi končal.

     

  • Dne 29/11/2016 –

    Ivana Sajko – Ljubezenski roman

    Ljubezenski roman hrvaške pisateljice in gledališke režiserke Ivane Sajko, katere drame so prevedene v več kot deset jezikov in uprizarjane na odrih širom sveta, je neprizanesljiv kot ena sama ponavljajoča se nesreča v ranjenem naročju od tranzicije razdejane države, od lažnih obljub razočaranega posameznika. Zgodba je kratka. Udari na zgolj dobrih stotih straneh, pa vendar se zavleče pod kožo in se kot virozna vročina raztegne v brezoblične dneve klanjanja družbi večnega trošenja, v kateri je najlažje in najhitreje mogoče poteptati dostojanstvo. Za položnice, za hrano, za otroka.

    Zdaj ve.
    Neuspeh odbija ljudi.
    Neuspeh in majhni otroci.

    Produkt takšne družbe sta mož in žena, pisatelj in igralka, ki se v svoji prekarnosti znajdeta na robu, kjer ju nova realnost zmelje in prebavi v nepomembno gmoto, ki se lahko oblikuje po željah drugih, nikoli njiju samih, in v tem nista nič posebnega, sta del toksičnega toka, v katerega so ju pahnili in v katerem zdaj hlastata za zrakom, medtem ko navznoter gnijeta od brezupa in skomercializiranega prostituiranja ter užaljeno odrivata bližino, ki se počasi oddaljuje od dosega rok.

    Ljubezen ubije takoj, ko dobi priložnost.

    V tej mlaki morata vzdrževati sebe, svoje duševno zdravje, smiselno prekrižati svoj partnerski odnos, ki preveč zlahka odmre že v zaspanem blagostanju, kaj šele v zgaranem, razčlovečenem okolju, posutem zgolj z nekaj krušnimi drobtinicami. Predvsem pa morata poskrbeti za otroka, ki ne razume, da se starša vedno bolj pogrezata v lastno slino, ki se jima od ponižnega kimanja vedno močnejšemu in brezbrižnemu svetu suši pod nogami in jima preprečuje, da bi naredila korak. Otrok ne razume, ko se starš obrne stran, zapre vrata za sabo in izlije solze predaje, ki načenjajo že tako krhke vezi. Otrok čuti le zavračanje.

    Otrok prebiva v posledicah, v njunem blatu, in ne spomni se, da to nista ista človeka, da to niso niti isti zidovi, pojma nima, da so jih nekoč podpirale knjige, ki so v gostih stebrih vznikale iz parketa in rasle vse do stropa, z lahkoto odpirale vrata, okna in vesolja, v katerih je bilo vse mogoče, brez vsakega pretiravanja, kjer je za vsako vprašanje že obstajal preverjen odgovor in kjer so za vsako iskanje že čakali cesta, sopotnik in prostor pod soncem, in kjer sta za vsako uro ljubezni lahko našla verz, ki ubija, pa tudi nešteto novih življenj za nešteto takih smrti. Potem pa sta knjige poceni razprodala, vse do zadnje, do Danteja, samo da sta se lahko najedla in potem kmalu spet postala lačna, prestrašena in osupla, ko je skozi oluščene zidove fikcije vdrl ta usrani, usrani svet.
    Brez poezije.
    Brez humorja.
    Brez dohodkov.

    V takem svetu, v katerem je en sam objem tako blizu in tako daleč, je zadušljivo, vse v njem je obsojeno na životarjenje z gotovim koncem, na katerega so z vrvico povezane nerazumljene poteze, obrambne reakcije in napadalne kretnje, nesporazumi, ki vzniknejo v pregretem vzdušju brezizhodnosti odnosa, skvarjenega s pretečenim rokom ekonomije sveta in skozi zobe izgovorjenim sporočilom, da je za prosti pad v blato kriva zgolj lastna lenoba, neumnost, neodzivnost, neprilagodljivost. Občutek krivde in glodajoča vest, ki načenjata in pokorita našo pokončnost, sta popolna.

    To je ljubezenski roman.

    Odvija se hitro, brez prestanka in postanka, kot življenje, zarito v boj za obstanek, ki zmelje počasne, neuspešne, odvečne, pozabljene. Stavki se vijejo čez cela poglavja, celo čez več strani. Ne dopuščajo vdiha. Ne dopuščajo življenja. Samo teptajo, teptajo, teptajo. Olajšanje bo morda prišlo jutri. Morda. Toda zelo verjetno ne.

    To je ljubezenski roman. Izjemno.

     

  • Dne 18/11/2016 –

    Otroci zbolijo

    Otroci zbolijo. Nemalokrat. Še toliko bolj pogosto, ko temperature zanihajo, in običajno v tistih blazno napetih trenutkih, ko nam velikim in odgovornim ljudem že tako pohaja sapa. Hudič ima mlade. In mi tudi. Ura je toliko, da se platno noči komaj začne trgati, lepka snov, ki med spanjem prijazno preprečuje, da bi tekoče in tople sanjarije o nedosegljivem dopustu odtekle skozi oči, je zdaj na poti v kopalnico klavrno zasušena na koncu uvelih trepalnic in trmasto kljubuje odpiranju vek, da bi lahko vsaj poskusili začeti z odpravljanjem škode, ki se nabere s kilometrino, ki ji včasih zmotno rečemo odraslost. Nisem jutranji človek. Zato brundam, ustnice mi trzajo, telo se mi nenaravno zvija v gube.

    Ta težka in vlažna odeja jutranjosti, ki mi svoje fantomske in odvratne vonjave privoščljivo sili v nosnice, po navadi zdrkne z mene po kakšnih pol ure, ampak pol ure je veliko. Ogromno. Nedosegljivo. Nerodno stopim na strateško postavljeno kocko, za katero se zdi, da ji je bilo vedno mesto zgolj in samo na mrzlih ploščicah kopalnice. Zaklel bi, če ne bi živel v sodobnih časih, v katerih ni gusarjev. Namesto tega obupano izdihnem in si zobe odišavim s pasto, ki ima okus po živobarvnih sadnih medvedkih. Nisem si še vstavil leč in sem pograbil napačno tubo. Meglica. Tudi prav. Če se ne motim, pasta za odrasle, tista, za katero otrok pravi, da peče, peče, peče, že od sinoči izsušena in zgrbljena leži na robu umivalnika. Ugotovitev, da me spomin še ne zapušča, me vsaj toliko poživi, da se lahko relativno normalen odpravim v otroško sobo. Seveda na poti do tja v mislih uperim pogled v nebo in si ponavljam prosimprosimprosimprosim, da bi bil otrok že oblečen. Voila! Tadam! Tudidudi šadabum!

    V sobi pa sumljiva tišina. In orjaška buba v zavetju odeje. Sedem na posteljo zraven nje, jo nalahno, kot bi se poskušal prikupiti metulju, dregnem enkrat, dvakrat. Seveda ne gre lahko. Nikoli ne gre. Da, otroci zbolijo. Nemalokrat. Včasih imajo rdeča lica, pohrkavajo nevidne lističe smirkovega papirja, tulijo za babičinem čajem, ker tvoj nima dodatnega medu in petih žlic sladkorja, od njih buhti vročina, kot se je nekoč bohotila po stanovanjskih blokih. Takrat zbolijo. Včasih pa ne veš oziroma se nagibaš k mnenju, da je vse skupaj šov, otroška prevara, v katere zanko se starši tako preprosto ujamemo. To ni nič novega. Takšna igra, v kateri starejši, vendar ne nujno pametnejši, skoraj vedno popusti, je stara vsaj toliko, kolikor časa obstaja šola.

    zbrane1

    Spomnim se takšnih temnih juter svojih let, ki bi jih lahko preštel na prste obeh rok. Ne več. V tistem vmesnem obdobju, ko so starši odšli v službo in sem čakal, da pride babica, sem prav tako v varni toplini odeje, da so se izza nje svetile samo moje široko odprte oči, napeto pričakoval dogodke prostega dne. Sam. No, ne povsem. Do prvega rožljanja babičinih ključev v ključavnici so mi družbo delale brezkrvne prikazni, ki so se mi režale za vrati, celotna soba je vibrirala pod težo mojega strahu, dokler se med vrati ni prikazala znana oseba, ki mi je tako čudovito zapolnila dan. Pustila mi je, da sem jo v igri, v kateri se menda ne smeš jeziti, z vrsto spretnih goljufij znova in znova premagal, hlastno sem požiral že dobro znane zgodbe iz vojne, jaz pa sem ji v zameno, kot lahko stori samo pravi pravcati otrok, nametal za lase privlečene dosežke, ki jih je z dobrohotnim nasmeškom in brez prirezanega ciničnega pogleda sprejemala, oplemenitila, vzela za svoje. To so bili trenutki, ki se jih ne da zgnesti v sivo gmoto. Ne glede na to, ali sem zares kuhal ali pa sem zakuhal bolezen. Tako da sem termometer na skrivaj prislonil k peči. Jutra so z druge – mlajše – strani videti precej bolj obetavna.

    Znova dregnem zabubljeno gmoto. Obrne se in me pomenljivo pogleda. Pravi, da je vse narobe. Oh, kako je vse narobe. Jezik ji bo odpadel, blah in bleh, v glavi ima glasne bobne, slabo ji je, ampak ne toliko, da bi bruhala, vse jo boli, joj, kako jo vse boli. Vprašam to ubogo paro, če želi ostati pri meni. Delam namreč doma, v teh letih je to zanjo še nekaj dobrega, vznemirljivega. Slabotno prikima, toda oči se ji iskrijo. Kar naenkrat se ji odpre toliko brezmejnih možnosti. Rada bi bila z očijem, reče. Ni še minilo pol ure, odkar me je vrglo v ta še vedno mračni svet, toda o tisti težki, vlažni odeji ni bilo več sledu. Nasmehnem se. Saj se vendar vsega še vedno tako živo spominjam.

    Otroci zbolijo. Včasih zbolijo z namenom.

     

  • Dne 05/11/2016 –

    Na potezi

    Pred nekaj dnevi sem s Tanajmlajšo igral šah. Nisem bil čisto pri stvari, kot zadnje čase pogosto nisem. Ta igra, ki je zahtevala več bližine kot hladne strategije, me je vrnila v čase, ko sem sam kot razposajeni mladenič šah igral z očetom. To je bil najin trenutek. Redko sem se umiril, ampak ko sem imel ob sobotah po kosilu pred sabo ročno izrezljane figure, je nemir izgubil bitko za prevlado.

    In to ni bila samo igra. Bila je veliko več. Ko sem premikal kmete, delal rošade in na moje presenečenje očetu, ki je prebral na tone šahovskih knjig, povzročal sive lase, sem razmišljal o borovnicah s sladkorjem, s katerimi se bom popoldne sladkal pred televizorjem, ko bo na sporedu eden od številnih gusarskih filmov, ki jih obožujem, razmišljal sem o tem, koliko pasjih bombic mi lahko raznese v rokah brez posledic, tuhtal sem, od koga lahko pred ponedeljkom prepišem domače branje, spraševal sem se, kdaj gre sestra od doma, da ji bom lahko izmaknil dragocene italijanske radirke, ki jih bom v šoli zamenjal za kaj dejansko uporabnega, nato pa sem premaknil trdnjavo, da je oče samo izustil znameniti pičmadrz. To so bile te male zmage.

    Seveda to šteje. Samo taki trenutki štejejo. Pa si jih je včasih tako težko priboriti zase.

    Začel sem pisati roman. Ne vem, kam me bo odneslo. Je pa lepo, ko po daljšem času postanih želj, ki te, pomanjkljivo negovane, nedomišljene, vendar napihnjene, uspavajo in te obtežene povlečejo s sabo v najgloblje temine, da se ne znaš in ne zmoreš več obrniti ne levo ne desno, začutiš pravo smer. V imenu vseh tistih bogatih trenutkov, ki so me sestavili do danes. In zaradi katerih tudi v teh dneh s Tanajmlajšo igram šah ter razmišljam, kdaj bo prišel čas, ko se bom samo še mučil z igro, Tanajmlajša pa bo imela v mislih vse živo in me obenem matirala. Pogledam jo v oči, da bi ji vse to nekako poskušal razložiti, ko mi nestrpno reče:

    Oči, na potezi si.

     

  • Dne 03/11/2016 –

    Alexandra Oliva – Poslednja

    Kaj je res, kadar neresnično prevlada nad resničnim?

    Zgodbe o koncu sveta, ki osredinijo nenadni in boleči propad družbe, v kateri tako udobno živimo, ki se ji zaradi njene jedrnate opojnosti tako zlahka prepustimo, da nas prepričane vodi po poteh, ki se nam zdijo lastne in nam obenem vzbujajo občutke pripadnosti, nato pa nas pahne v prepad, so vedno vsaj zanimive, če ne kar nujne. Ne toliko zaradi pustolovskih vložkov, ki so sicer pomembni del znotraj distopijske pokrajine, temveč zlasti zato, da morda vsaj za trenutek prekinemo vedno hitrejše drsenje v površinskost hipnosti, v katero smo že skoraj prisilno potisnjeni. Morda se nam tako zariše kakšno dodatno vprašanje, mogoče razklenemo tako zlahka sklenjen krog, v katerega smo ujeli to opevano svobodo in jo lahkomiselno zamenjali za razpokano zasebnost. Morda gre takšna zgodba še dlje. In nam poskuša dopovedati, da je vse skupaj manipulacija. Zavita v zabavo. Povsem mogoče je, da je svet, v katerega zremo, po katerem hrepenimo in se mu udinjamo, laž. Toda vseeno se mu ne mislimo odreči. Saj skrbi za nas. Preveč je poznan, domač, ustaljen, vpeljan, poln sladkih presenečenj. Le kaj bi šlo lahko narobe?

    Nekaj takega nam predstavi prvenec Alexandre Olive Poslednja, ki s svojo neizprosnostjo besedne čekane zarije na sredino sodobnega sveta, v katerem vladata večni strah, da je globalno uničenje samo korak stran, ter po drugi strani nepretrgano razvedrilo, ki postaja vedno bolj »resnično« in zahteva vedno več čustvenih impulzov, ki se nalagajo čez bojazni, jih tlačijo, odrivajo stran. In v takih pogojih, tako zgodba, je izbruh samo korak stran. Oziroma, če smo natančnejši, samo en šov.

    Žverca, glavna junakinja romana, je na razpotju. Poročena je s čudovitim moškim, na vedno bolj svetlem obzorju se izrisuje zamisel o družini. Toda ideja, da bi se ustalila, jo nekoliko plaši. Zato odlaša in se pred neizbežnim zateče v resničnostni TV-šov preživetja, v katerem se dvanajst tekmovalcev spopade z divjino. In drug drugim. Zmagovalca čaka milijon dolarjev.

    Vse to je samo del igre. Dokler tega ne pozabim, bo vse v redu z mano, pa naj stvari postanejo še tako sprevržene.

    Toda po nekaj dnevih snemanja pride do katastrofe. V zunanjem svetu udari kuga, ki pobije polovico svetovnega prebivalstva. Žverca ostane sama. Ne ve, kaj se dogaja. Išče sledi, opreza za namigi. In ko na predpražniku opustele hiše opazi napis Ljubo doma, se prepriča, da je njena naslednja naloga v oddaji hoja proti domu. Na vzhod. Kjer naj bi jo odprtih rok čakal mož. Ne vznemiri je, da ni nikjer več nobene kamere, da je ne spremlja več noben snemalec. Zapuščene soseske, temačna nakupovalna središča, celo trupla, so po njenem samo dobro zrežirana in draga prizorišča vseobsežnega šova. In Žverca, pa naj stane, kar hoče, se ne namerava predati. Zmagala bo.

    Poslednja je zelo dobro spisana postapokaliptična zgodba, ki vleče vzporednice z McCarthyjevo Cesto in Bachmanovo (oziroma Kingovo) novelo The Running Man. Na vznemirljiv, zabaven in hkrati zelo resen način obravnava vprašanje resničnosti in njenega upogibanja. Koliko časa se zanašamo na tisto, kar nam kažejo in dopovedujejo drugi, in kdaj zaupamo tistemu, kar vidimo na lastne oči? In predvsem, kdaj za svoja vzamemo lastna doživetja, in ne doživetij, kot nam jih poskušajo predstaviti drugi? Žverca, ta neomajna oseba, ki na tej ali drugi točki predstavlja slehernika, gre za svoj cilj dobesedno prek trupel. Vse ima namreč svojo ceno. Se bo spametovala, preden ne bo več poti nazaj?

     

  • Dne 18/10/2016 –

    Svet, v katerem se ti lahko smejijo krave

    Če bi vladali otroci, bi se svet širil čez obzorje in se razburljivo razlival po zapuščenih kotanjah, podiral bi nesmiselno postavljene opozorilne znake ob cestah ter čudno čudne smerokaze v trgovinah, ki deklice usmerjajo v levo, fantke v desno, s svojo intenzivnostjo bi obsijal zamračene sobane, v katerih na ogromnih stolih in za pomembnimi mizami sedijo odrasli in dan za utrujenim dnevom vneto zapisujejo pravila. Za otroke, ne zase. Minili so namreč časi, ko so bili ti visoki nemarneži, ki tako radi žugajo, krakajo, vsepovprek zategujejo, lovijo sekunde, vlivajo v kalupe in z vrvicami razmejujejo igrišča, tudi sami majhni. Tega je že dolgo. Zaradi velevažno pomembnih reči je v kot postavljena in s prašno odejo prekrita tista živobarvna slika, na kateri se bohoti plezalno drevo, s katerega otroci vseh oblik in predznakov trgajo modre češnje in plenijo rožnate hruške. Ter se pri tem, oh groza in strah, odkrito zabavajo. Otroci ne razumejo, pravijo. Otroci so še premajhni, pravijo.

    Zato imajo ti velikaneži poslanstvo. Razmejiti, razdeliti, oddvojiti. Usmeriti, spoditi, vcepiti. Tako v tem končku razmetanega vesolja vzpostavljajo red in ga grobo ločijo na dvoje. Potegnejo jasno črto s kredo. In na to finto, zamaskirano v imenu igre, se ujamejo otroci. Ker otroci, prav vsi otroci, veste, se radi igrajo. Nabrito ustavljajo čas, ko iz palčk sladolednih lučk sestavljajo stolp, se s preluknjanimi nogavicami in krevljastimi čarobnimi palicami preoblačijo v razmršene vile, v mamini praznični in zlikani oranžni obleki posnemajo zoboslinaste pošasti, junaško pilotirajo vesoljsko plovilo do trafike, drzno zdravijo smrtonosni prehlad na plišasti žirafi brez enega očesa in na možatih tovornjakih plemenito prevažajo utrujene punčke iz cunj. Vse to, dokler ne pridejo žugavci z dvignjenimi obrvmi in iztegnjenimi prsti, ki potlačijo preveč razpaslo veselje. Zblablablablajo napisana pravila iz zamračenih soban. Polovica možnosti kar naenkrat izpuhti. Treba je risati znotraj črt, treba je izbrati prave igrače, treba je malikovati ustrezne barvne kombinacije, treba je zasedati samo določene dele stanovanja. Predvsem pa je treba biti priden, da se lahko vloge v miru razdelijo. Lahko jokaš ali pa stiskaš pesti. Oboje ne gre, pravijo. Bolje za vas, pravijo.

    Otroci, odrasli potrebujejo pomoč. Ujeli so se v lastne odrasle sobane in zdaj grozi, da se boste vanje ujeli tudi vi. Skrbi jih za vas, seveda jih skrbi. Zato pišejo pravilo na pravilo na pravilo. Ne zmenijo se za vaše poželjive poglede proti napačnim policam, s posebno odraslo odredbo so vam prepovedali solze. Povzdignite glas, visoko v zrak dvignite svoje živopisne barvice in povejte, da nikakor ne želite postati odrasli, če ga bodo še naprej tako lomili, če vas bodo še naprej tako nesmiselno usmerjali. In če se bodo delali nevedne, če bodo poskušali pogovor speljati kam drugam, nanje brez slabe vesti naščuvajte Rozagrozo in Plavolavo. Čisto malo, samo toliko, da jim naženete strah v kosti.

    Potem bodite spet otroci.

     

    Objavljeno kot spremna beseda za slikanico Rozagroza in Plavalava, ki na zanimiv in dostopen način približa perečo tematiko o neenakosti med spoloma. Knjigo za otroke so ustvarili slikarka Urška Kozak, pisateljica Saša Eržen, pesnik Kobrowsky in kulturna antropologinja Maruša Ivančič. Delo je nastalo v okviru projekta Enačaj, ki otrokom od šestega do štirinajstega leta pojasnjuje, da so mnoge razlike med moškimi in ženskami namišljene in družbeno pogojene.

    Slike: Urška Kozak

     

     

     

  • Dne 04/10/2016 –

    Deklica brez sence

    Živela je deklica. Kako je živela. Dihala je za svobodo, ki se je v njej razraščala z vsakim odobravajočim kimanjem staršev, polno je vsrkavala vsako pravilno potezo, položeno v zibko, kvadratne misli je urejeno zlagala v lične šatulje, okrogle besede je nežno nizala v rožnate škatle za klobuke, iz družinske volne je štrikala prilegajoče se oprave dostojnosti, da so sosedje lahko namazano opravljali o njeni gosposki veličini, v shrambi jo je vedno čakal jagodni izbor dobrot, saj si manj niti ni zaslužila. Vse staro, pokvarjeno, kvarno je bilo zavrženo. Znebila se je celo pošasti pod posteljo. Zdele so se ji nepomembne, smešne, otročje. Če ni šlo drugače, je nemarno prhnila in jih onesposobila s sesalnikom. Že zelo zgodaj je poznala svoje sovražnike. Popustljivost, prepuščanje, lenoba, napake. In prah. Deklica je živela tako, da je dihala neoporečni zrak svobode.

    In svoboda je terjala borbe. Potenje, krvavenje. Neutrudno se je gnala naprej, poskušala je prehitevati obtičance, ki so se usidrali v večni trenutek brezglavega in nespametnega brezdelja ter so križemkražem metali dolge, črne sence, ki so se ji hočeš-nočeš lepile za podplate, jo ustavljale, ji šepetale nečednosti, da se je v tej gnusnosti, ki je izvabljala popadljivo zgroženost, skoraj zaletela v neprehoden zid. Ni razumela, zakaj vsi ti dolgočasni slabiči nosijo svoje sence na plan. Videti je bilo, da se z njimi postavljajo, da so celo ponosni nanje. Kot da bi se z njimi deklici, ki je bila obsojena na jutrišnji uspeh, smejali v brk. Toda zamajalo jo je le za hip. Več si ni dopustila. Svoje sence namreč že dolgo ni imela več. Ušla ji je. In zdaj je dihala za svobodo.

    Uspeh bo prišel, to je vedela. Posnemala je vse, kar so ji pokazali, zavila je povsod, kjer so bili poznani znaki. Z nje se niso nikoli usuli kosmi včerajšnjega dne, njena brezhibna postava ni kazala znakov razpok, zgražala se je tam, kjer se je bilo treba zgražati, izbrala je družino, edino pravo družino, ki ji je dajala še večji zagon, hlapljivo moč za odriv čez vse sence, ni se opravičevala, v ravni črti je grizla naprej, naprej, naprej. Brez kompromisov, brez dialogov, brez dvomov. Toda trud je prišel s ceno. Trnji nenehne dirke so se vedno bolj zažirali vanjo in če je že zgodaj ne bi uvedli v sveti prostor čistosti, bi že zdavnaj popustila, se ustavila, se pomešala med vse tiste ustavljalce, odžiralce, skrivlježe, dolmaharje, brezposledičarje, slabotarje, neprijetnike in tujskarje, ki so na videz mirno in brez vsakršne kazni zaradi uživanja in nespodobnega razkrivanja črnin jadrali skozi motni čas in njej, izbranki, kradli prostor za premikanje in jo tunkali v vedno bolj vročem kotlu zamere. Njo, ki je bila brez sence. In je dihala samo za eno stvar. Za svobodo.

    Da. Deklica se je odrekala, trpela je in se predajala tej vrednoti, s katero je vedno bolj postrani gledala na zunanji svet, od katerega se je odklapljala, nad katerim se je dvigala, vedno bolj pravičniško in vedno lažje, saj je ni ničesar več vezalo, dvigala se je, dvigala, dvigala nad vsem in se pri tem očistila tudi znotraj. Končno je bila na poti, ki je bila začrtana že od samega začetka. Sama. Osončena. Drsela je naprej proti uspehu. Izpraznjena vsega človeškega, zmotljivega, mesenega, primitivnega, potratnega.

    Če je že kdaj imela senco, je bila tam nekje spodaj. Pozabljena, nevidna, odrezana. Nikoli je ne bo ujela. Nikoli. Zdaj je dihala samo še za svobodo.

     

  • Dne 03/10/2016 –

    Kriminalni romani

    Tu je seznam kriminalnih romanov (v nastajanju), ki se jih splača prebrati. Seznam dopolnjujemo skupaj z bralci. Če ste prebrali kakšen zanimiv kriminalni roman (ali triler), ga omenite v komentarju in ga bom dodal.

    1. Serija Roberta Galbraitha (J K Rowling) o Cormoranu Striku in Robin. Klic kukavice, Sviloprejka in Po poti zla.
    2. Dennis Lehane: Mystic River, Gone Baby Gone, Prayers for Rain.
    3. Michael Connelly: The Lincoln Lawyer, The Poet, City of Bones, Blood Work.
    4. John Connolly: Bad Men
    5. Val McDermid: The Mermaids Singing
    6. Harlan Coben: Odšel je za vedno
    7. Jo Nesbø: Serija Harry Hole: Taščica, Brezskrbno, Pentagram, Odrešenik, Snežak, Leopard, Fantom, Policija
    8. Cody McFadyen: Shadow Man
    9. Kobo Abe: The Face of Another
    10. Natsuo Kirino: Rez
    11. Arnaldur Indridason: Jar City, Silence of the Grave

     

     

     

     

     

     

← Starejše objave
Novejše objave →