Popolna akustika – Daria Bignardi
Daria Bignardi je italijanska novinarka, TV-voditeljica in pisateljica, ki je svojo prvo knjigo napisala v poznih tridesetih – leta 2009 je napisala dobro sprejeto avtobiografijo Ne bom vas pustila kot sirote, sledili pa so trije romani: Težka karma, Popolna akustika (zanje je prejela nagrado navicella d’argento) in Ljubezen, kakršno si zaslužiš.
Roman Popolna akustika pripoveduje zgodbo o Arnu, violončelistu milanske Scale, in Sari, Arnovi veliki ljubezni iz otroštva. Po šestnajstih letih – po tem, ko ga je pri svojih trinajstih dokaj pretresljivo zapustila – ju usodno naključje zopet združi in preživita divjo noč. V izbruhu nenadnega občutka izpolnjenosti ji zašepeta na uho, da je zdaj spet doma, pri njem, in zdi se, da je res tako. Kmalu za tem se poročita in v zakonu se jima rodijo trije otroci. Po trinajstih letih pa Sara nekega jutra preprosto izgine. Arna pričaka skopo sporočilo, da ni imela druge izbire, kot da pobegne iz kletke, ki si jo je zgradila sama. Odšla je in ga pustila samega z otroki.
Arno ne more verjeti. Zmeden je. Sprva misli, da je to samo nesramna igrica, ki mu bo na prav poseben način razkrila, s kakšnimi obveznostmi ima opravka Sara – z dnevnimi opravili, ki so do zdaj nevidno drveli mimo Arnovih oči. Toda ko Sare tudi zvečer ni domov, se ga loti nepopisna jeza, saj ga je žena tako rekoč pustila s spuščenimi hlačami – in to v času, ko je božič tik pred vrati.
Preplavijo ga vprašanja, ki ponujajo neskončno odgovorov. Zakaj mi je to naredila? Kako je mogla? Ji ni mar za otroke? Se ne zaveda, da so prazniki? Arno se bori s čustvom, ki vre v njem, namreč da je žrtev celotne zadeve prav on. Ni mu jasno, zakaj se je odločila za ta korak, ko pa ji je vendar dal svoje srce, brezpogojno jo je ljubil. Toda ko najde Sarino izpoved, ki jo je napisala pred več leti, se prvič zave, da osebe, s katero je tako dolgo živel, pravzaprav nikoli ni poznal. Spreleti ga spoznanje, da bo pot do Sare odprta samo tako, da se bo poglobil v njeno preteklost. Vendar z vsakim vstavljenim kamenčkom njenega življenjskega mozaika mu je manj všeč, kar odkrije.
Bralec ob tem razumljivo in neizogibno pomisli na roman Gillian Flynn Ni je več, toda z izginotjem se vsaka podobnost konča. Osrednja tema Popolne akustike je ljubezen, ki se kot nerazumljena sopotnica vije po hodnikih, vrtovih in borovih gozdičkih medosebnih odnosov. Ti odnosi so preslikava sveta, v katerem živimo vsi. Sveta, ki nam je veliko bližje, kot zmoremo (ali upamo) misliti. Arno je dolgo časa živel v prepričanju, da je v njegovem življenju – s prihodom Sare in otrok – vse v najlepšem redu. Toda na to je gledal precej površinsko, saj je v sebi nosil zapis, ki so mu ga predali starši: najpomembnejše je to, da se počutimo dobro, da se imamo radi in da počnemo to, kar hočemo. Vse drugo pride potem.
Težava v tem je, da s takim odnosom do življenja spregledamo celo paleto čustev in človeških sestavin, ki sočloveka naredijo človeka. Tudi bolečina, pred katero si je Arno tako učinkovito zatiskal oči in se ji ognil v velikem loku, s čimer je pregnal Saro. Zmogel je videti zgolj ženine laži, ki so se v letih do njenega odhoda nakopičile, da bi v sebi zadržala nekaj zelo bistvenega in travmatičnega, saj tega ni imela komu zaupati. Niti najbližjim ne. V svetu, v katerem prevladuje individualizem in zadovoljevanje lastnih želja, tudi v tako tesnih odnosih, kot je zakonski, živimo drug mimo drugega in jemljemo bližino kot samoumevno dobrino, ki traja večno. Pa vendar ne traja. Pogosto – tako kot Arno – to spoznamo na izjemno boleč način. In samo to razumemo. Žal se šele ob taki bolečini, ki je neredko znanilka nepovratnosti, zavemo, da je nekaj treba ukreniti.
Arno je vrhunski glasbenik, ki sliši svojo glasbo, skoraj popolnoma gluh pa je za melodije zasebnega življenja – ne prisluhne, da bi razumel, in ne posluša, da bi dojel. Ko ga Sara prisili, da se ustavi in pogleda okoli sebe, ko se mu z vsakim odkritjem ženine preteklosti razodene košček sveta, ki je bil ves čas pred njegovimi očmi, z veliko jasnostjo in popolno mirnostjo dojame, da mu je pomembna samo ena stvar, ki ga spremlja od nekdaj. Sledi konec, ki je presenetljiv zanj in za bralca.
Zgodba – ki je preprosta in kompleksna v svoji preprostosti – je izjemno življenjska in marsikateri bralec se bo zlahka poistovetil z njo, saj nam na nedvoumen in berljiv način sporoča, da je v obdobju, ko nas preplavljajo glasni šumi, ki motijo našo komunikacijo, ovirajo medosebne stike in nas skušnjavsko odvračajo drug od drugega, izjemno pomembno, da svoja notranja glasbila uglasimo z ljudmi, ki iščejo vez z nami in si želijo samo tega, da bi videli njihove skrbi, veselje, bolečino, strahove in dvome. Samo tako – z uigranim orkestrom – lahko dosežemo popolno akustiko.
Knjiga je kratka, vendar je ena tistih, ki ti omogoča, da z vnovičnim branjem vedno odkriješ nekaj novega. V sebi.