Priden

Kot otrok je zelo rad poslušal, da je priden. Ta beseda mu je godila do te mere, da si je ves čas prizadeval, da bi ujel njen blagodejni zven. Ko je bil deležen te edine zveličavne besede, je bilo tako, kot bi ga po glavi pobožal ves svet in ga posrkal v samo središče vsega. Nasprotno pa, ko bi jo po vseh napetih pričakovanjih moral zaslišati, v zraku pa je obvisela samo nejasna slika staršev, na kateri se je razmazalo neskladje med glasovi in pogledi, je najprej obnemel, nato pa so ga oblike solze. V takih primerih je bil poreden. Nanj se je zgrnil ves svet. In ga pokopal pod seboj. Zato si je že zelo zgodaj zadal cilj, da bo čim več prvega in praktično nič drugega. Takrat je dojel, kaj mora narediti, da bodo z njim zadovoljni.

Rad se je igral. Veliko uric je vlagal v to, da je s kockami ustvarjal srednjeveške zgodbe, vesoljske dogodivščine in pustolovščine z dinozavri. Domišljija je bila razgibana, nikoli enaka, vedno polna. Toda nikoli se ni zaključila. Zgodbe ni bilo konec, ker je bila prekinjena. Ob prvem glasu je najprej otrpnil, potem pa razumel, da mora spustiti zaveso, da mora steči v kuhinjo, čas je za kosilo. In vedno je stekel. Vedno je pridno čakal. Vedno je bil priden. In na obrazih staršev je bil nasmešek. Starši so bili zadovoljni in zadovoljen je bil on. Vedel je, da dela prav.

Včasih pa ni bil samo priden. O, ne. Risanje ga je izjemno veselilo. Zlasti je bil navdušen nad pobarvankami. Ko je odprl škatlo z barvicami in se je po sobi razlegel raznobarvni vonj, se je oglasila glasba sveta, s katero se je uglasil. To je imel še posebej rad, saj je na sebi čutil odobravajoče poglede, ko ni barval čez črte. Vedno znotraj meja, vedno tam, kjer je določeno. In kar je bilo še slajše, bil je dvakrat pohvaljen, ker slona ni narisal oranžnega, ampak je uporabil sivo barvico, ki jo je prej skrbno ošilil. O, ne. Včasih ni bil samo priden. Bil je dvakrat priden.

Sčasoma je postal izredno občutljiv na svet, ki ga je osvajal s previdnimi koraki. Izostril se je zlasti njegov sluh, skozi zidove in zaprta vrata je znal slišati vse odtenke in valovne dolžine bolj ali manj pridušenih glasov, ki so prihajali iz sveta odraslih, iz ust staršev, v katere ni nikoli podvomil. In tudi ni imel razloga, da bi. Ko je slišal te glasove, ga je na trenutke postalo strah. Starši so bili zaskrbljeni, govorili so o odraslih stvareh, nemočno razpravljali o denarju, utrujenosti, ki jim je odnesla dan. Vedel je, da mora nekaj narediti. In potem je strah odtekel iz njega. Počutil se je lažjega, ko je dojel, kaj mora narediti. Ne bo omenil, da si je že dolgo časa v izložbi trgovine ogledoval kolo. Ne bo vztrajal, da želi novo žogo. Predvsem pa bo tiho kot miška, ko si bodo odrasli popoldan zaželeli počitka. Ne bo dodajal polen na ogenj. Ko bo slišal, se bo odzval. Na vprašanja bo odgovoril. Viden bo, ko bo za to potreba. In vsi naokoli bodo ploskali in navdušeno ponavljali, kako je priden. Priden, priden, priden.

Otrok je nato zrasel. Pozabil je že, kako lepo je bilo včasih barvati vse tiste slone, kako vznemirljivo je bilo kocke zlagati v zgodbe, toda zdaj so bile v igri večje stvari. Svet je postal ogromen, razširil se je na področja, ki jih je bilo izjemno težko obvladovati. Toda vedel je, če se bo potrudil, če bo napel vse svoje sile in črpal iz vsega, kar mu je do zdaj pomagalo, da ni razburkal ravnovesja, se bo znašel. Risanje samo do črt je moral zdaj nadgraditi in do potankosti izpiliti tisto, v čemer je bil dober, in tisto, v čemer ni bil. V vsem je moral biti dober. In z vsemi je moral biti dober. Konec koncev je to že zelo dobro znal.

Naučil se je svoje želje prilagajati željam drugih. Če se včasih niso prekrivale, je malo odvzel tu in malo dodal tam ter tako poskrbel, da se je poklopilo. Toda vedno je vzel sebi, da bi zapolnil navidezno luknjo drugje. Bil je človek, ki bi si ga vsak želel imeti za svojega, na svoji strani. Ni ga motilo to, da ga je stopnjevanje prilagajanja vedno bolj izčrpavalo, saj je vendarle doživljal naklonjene poglede, besede, misli. Imel je šesti čut za tegobe drugih. V sebi je našel rešitev za vse. Kako zelo dobro je znal ugajati.

Toda vedno bolj drugim in vedno manj sebi.

Slika: Urška Kozak