Pro-Tip #19 – jezikovni nasveti
Veliko težav nam povzročajo trpni deležniki na -n, ki imajo v nedoločniku končni zlog -sti, v prvi osebi ednine v sedanjiku pa -sem (-zem).
Vem, tudi meni niso všeč ta poimenovanja, pri katerih potem gruntamo še dve uri, o čem govorimo. Zato naj navedem nekaj primerov: raztresti (raztresem), prenesti (prenesem), vnesti (vnesem), prinesti (prinesem).
Ti deležniki imajo pri koncu besede -s-/-z-, in ne -š-/-ž-. Zelo pogosta napaka!
Zato:
Pepel je bil raztresen po morju (ne raztrešen)
Datoteka je bila prenesena iz spleta (ne prenešena)
Geslo je bilo vneseno (ne vnešeno)
Sosedovemu mulcu je bilo vse prineseno k riti (ne prinešeno).
Vendar naj bo jasno: v vseh zgornjih primerih (in nasploh) se lahko elegantno izognemo trpniku.
Tako bomo uporabljali lepšo slovenščino, če bomo rekli:
Pepel so raztresli po morju
Datoteko je prenesla/so prenesli iz spleta
Vnesel je geslo
Sosedovemu mulcu so vse prinesli k riti
Dodatek:
Ste se kdaj vprašali o (ne)smiselnosti besede predpogoj?
Zdi se mi, da je običajno povsem dovolj, če uporabimo samo pogoj. Če pa nam nekaj manjka, lahko vedno dodamo prvi, glavni ipd.
Zelo dober in koristen prispevek, kot zmeraj 🙂
A dovoli, da dodam komentar k predpogoju: gre za preprosto tvorjenko s skladenjsko podstavo “prvi pogoj” -> predpogoj. Dobimo sestavljanko, ki je najbrž v jeziku nastala zato, da ni bilo treba vseskozi pisati “prvi pogoj”. Jezik je pač pragmatičen.
Pogoj in predpogoj se razlikujeta tako pomensko kot funkcijsko, zato ju ne gre kar enačiti.
Se čisto strinjam, jaz sem ciljal bolj na to, da se predpogoj uporablja tudi takrat, ko bi se brez težav uporabilo samo pogoj. Vse je predpogoj to in predpogoj tisto.
SestavljEnko, se opravičujem za lapsus. Mentorica s faksa bi me pošteno za ušesa 🙂