Pro-Tip #34 – jezikovni nasveti
Zelo pogosto se zgodi, da napačno uporabljamo nedoločnik in namenilnik oziroma ju zamenjujemo.
Nedoločnik (ali infinitiv) se končuje na -ti ali -či (sedeti, pisati, hoditi, nesti, streči, striči).
Namenilnik (ali supin) se končuje na -t ali -č (delat, pisat, streč, strič).
Zadeva je izjemno preprosta. Namenilnik uporabljamo samo z glagoli premikanja oziroma gibanja:
Šel je nabirat borovnice.
Stekel je pogledat, kaj se dogaja.
Nedoločnik uporabljamo v vseh drugih primerih, na primer za faznimi in naklonskimi (modalnimi) glagoli. Fazni glagoli označujejo začetek ali konec dejanja (začeti, končati, nehati), naklonski glagoli pa izražajo hotenje, namero in podobno (morati, smeti, želeti, moči, nameravati):
Želel se je uveljaviti kot strokovnjak na področju računalništva.
Morala se je odločiti, ali bo ostala ali šla.
Nameraval je vprašati, ali ima to sploh smisel.
Težava nastane zato, ker v pogovornem jeziku uporabljamo tako imenovani kratki nedoločnik, ki je enak namenilniku, in ga prenašamo tudi v pisno obliko (želel je končat, moral je ugotovit).
Dodatek:
Včasih nam ponagaja tudi velelnik in na primer rečemo/napišemo:
Obleči se (namesto Obleci se).
Vrži stran (namesto Vrzi stran).
Uleži se (namesto Ulezi se).
Oglejte si še druge pro-tipe.