Sally Rooney: Pogovori s prijatelji
Rada prejemam komplimente, ko mi človeka ni treba pogledati v oči.
Sally Rooney je tiste vrste pisateljica, ki je, ko te doseže val vsestranskega navdušenja, ko je o njej napisano več besed, kot jih vsebujete njeni dve knjigi, že pošteno ukalupljena. V dobrem in slabem. To seveda ni nič novega. Novo je morda to, da smo dobili eno prvih glasnic generacije, rojene v novodobni digitalni svet. Svet, s katerim ni na bojni nogi. Z njim živi in ga ne postavlja pod vprašaj.
Prvenec irske avtorice, ki so ji nadeli značko najvidnejšega milenijskega literarnega glasu in ki ji navdušeno prikimavajo mnogi, je predvsem enodejanka o iskanju ljubezni, ko o ljubezni zmanjka besed in je ta le na videz omejena na površinsko bežnost, o prijateljstvu, ki se izgublja in znova najde z nenarejeno spontanostjo, in o pogovorih, ki se tako življenjsko protislovno vrtinčijo okoli zagretih kritik kapitalističnih ustrojev ter obenem nasladno gibljejo v vsega polnih krogih francoskih rivier in zabav, ujetih v udoben krog tistih, ki jim je dano. Tu ni vprašanje razkola med imeti in neimeti. Hkrati je oboje in nič od tega.
Vse to je normalno med normalnimi ljudmi, ki se jim ideja o smislu življenja šele dobro začenja izrisovati.
Najino delo je bilo brati skladovnice rokopisov in napisati eno stran dolga poročila o njihovi literarni vrednosti. Ta je bila skoraj vedno nikakršna. Philip mi je od časa do časa na glas prebral kak posebej zanič stavek in sem se smejala; ampak tega nisva počela vpričo odraslih zaposlenih. Delala sva tri dni na teden, honorarno, kar pomeni, da sva bila v bistvu neplačana. Jaz sem tako ali tako potrebovala samo hrano, Philip pa je živel doma, tako da nam je bilo precej vseeno.
Tako se razredna privilegiranost nadaljuje v nedogled, mi je nekega dne v pisarni rekel Philip. Bogati prasci, kot sva midva, se grejo neplačane praktikante in odžirajo službe drugim.
Zase govori, sem rekla. Jaz nikoli ne bom šla v službo.
Čeprav je avtorico mogoče hipoma okarakterizirati kot zgolj predstavnico generacije, ki ima drugačen stik z realnostjo kot tisti iz nekega drugega sveta, ko življenje v spletnem tkivu še ni bilo dano s popkovino, pa sta zgodba in s tem tudi pogled na svet podstavljena z večnimi elementi krhkega obdobja, ko se na zunaj ustvarja videz trdnosti, brezbrižnosti, tudi zagnanosti, zavito v inteligentno in intrigantno umetniško ustvarjanje in pisanje pisem, znotraj pa se znova in znova rušijo in cefrajo prepričanja, poglabljajo dvomi v iskanju življenjskih smernic, sprejetosti in stabilnih odnosov. Ta dihotomična razpotja pa nasprotno razblinjajo meje med tem, kaj je prav in kaj narobe. Frances – skozi njeno prizmo spremljamo zgodbo – povzroči bolečino v prijateljstvu in odnosih, toda zdi se, da je to postranskega pomena, saj je v ospredje postavljeno hotenje in iskanje samega sebe, obžalovanje pa kvečjemu pomanjšano na nekaj zapisanih besed. Besed, ki dandanes pogosto zamenjujejo iskren pogovor.
Frances morda zna z besedami, ko je treba ustvarjati, toda na poti do sebe ustvari okoli sebe veliko nemira in razkola, ki ju še noče ali ne zna ponotranjiti. Za to bo morala še nekaj časa živeti. Tako kot knjige Sally Rooney. Čeprav je prvenec, ki s svojo lahkotnostjo in neobremenjenostjo v sebi skriva dovolj zanimivih elementov, še na rahlo majavih nogah, pa je z naslednjo knjigo, Normalnimi ljudmi, dokazala, da se s tematikami, o katerih piše, vešče giblje po površini kompleksnosti, ki terja razmisleke in predvsem pogovore. Preprosto je zapleteno. Manj da več. Rooney je morda glas generacije, predvsem pa se zdi, da smo dobili glas, ki na novo odpira vrata tja, kjer smo mislili, da je že vse povedano in napisano. V svet prijateljstva in ljubezni.
Želela sem si, da bi se Melissa zanimala zame, ker sva obe pisateljici, a ji očitno nisem bila preveč všeč, pa tudi sama nisem bila prepričana, da je ona všeč meni. Hočeš nočeš sem jo morala jemati resno, ker je pač izdala knjigo, kar je dokazovalo, da jo veliko drugih ljudi jemlje resno, tudi če je jaz ne bi.
Ravno zdaj berem Pogovore s prijatelji, zelo berljivo. Prebrala sem tudi Normalne ljudi. Nekoliko nevrotično pisanje, kar pa mi je všeč - malo me spominja na filme Woodyja Allena v njegovem času. Iskreno pisanje, inteligentno, kompleksno, kot pač tudi življenje. Hvala za odlično kritiko.
Hvala lepa, Eva. Še veliko krasnega branja želim :)
Damjan, prav pogrešala sem vas že. Čudovito povabilo k branju. Se bližam družbi s prav to knjigo.
Z veseljem vam podam kakšen kompliment. In računam na to, da vam ga podam kdaj, ob kakšni predstavitvi knjige, v živo, ‘ko vam lahko pogledam v oči’ ;)
Hvala lepa, Sabina. Življenje te včasih zasuje z delom, tako da si je težko vzeti čas za zapis misli. Mislim, da bo zdaj spet nekoliko bolje :) In seveda, se vidimo tudi kaj v živo. Lepo pozdravljam.