Stefan Hertmans: Tujka
Tujka je velika ljubezenska zgodba iz enajstega stoletja, ki po tisočletnih zgodovinskih vijugah, skozi odmeve nasilnih verskih vojn, vpetih v večplasten in poučen srednjeveški svet, pripotuje do bralca po intimnih besedah flamskega avtorja, ki tragično dogajanje vzame za svoje. In s tem tudi za nas. S tujko se srečamo. In ji nato sledimo. V vsej njeni sreči. Ter neizmerni bolečini.
Roman je, tako kot trnova pot naslovne junakinje, beseda za besedo, korak za korakom, nastajal vrsto let. Nič čudnega, saj je prepreden s številnimi zgodovinskimi podatki, ki nadrobno – toda nikoli dolgovezno – poustvarjajo srednjeveško krajino judovskih, krščanskih in muslimanskih skupnosti, katerih relativno mirno sobivanje zaradi apetitov cerkvenih dostojanstvenikov kaj hitro zdrsne čez rob v žrelo pogoltnosti, nenasitnega in brezciljnega terorja ter sovraštva, za katero na koncu nihče več ne ve, iz česa se je rodilo. Zgodovina, ki je vedno nekoč bila aktualna. Tako kot bo danes jutri.
V vse to je vpeta Vigdis Adelais, severnjakinja, ki se nepovratno zaljubi v judovskega fanta Davida Todrosa. Ko se razbohoti njuna prepovedana ljubezen, Vigdis za vedno preseka svoje krščanske korenine, ki so bile tako neločljivo vraščene v izjemno premožno in vplivno družino v Rouenu na severu Francije. Njuna ljubezen tu ne more obstati, zato je edina možnost, da se poženeta v beg daleč na jug, v objem Narbonna, kjer Vigdis svoje vikinško poreklo zakrije z judovskim imenom Sarah Hamoutal ter za seboj pusti mirno in lagodno življenje v nedrjih ugledne družine. Toda s tem, ko si zamenja ime, Vigdis oziroma Hamoutal postane tujka doma. In tujka zdoma. Tujka, ki se poda na pot, da bi znova našla sebe. Toda s potlačenim bistvom se primarna razdvojenost med prejšnjim in zdajšnjim načinom razmišljanja in stika z duhovno pomirjenostjo samo še poglobi, tako da vedno bolj izpraznjeno beži. Za sabo je pustila dom. In pred njo se dom odmika.
Z begom si podpiše večno življenje v izgnanstvu in še kaj več. Dobro se namreč zaveda, da tega velikega izdajstva, s katerim je pošteno načela družinski ugled, oče ne bo mirno prenašal. In res, za njima pošlje viteze, ki so jima ves čas za petama. Če ju dobijo v roke, njej grozi grmada, on pa je s tem, ko je odpeljal kristjanko, že od začetka obsojen na smrt. Vonj po nevarnosti kmalu tudi v Narbonnu postane neznosen, zato se ljubimca zatečeta v odmaknjeno hribovsko vasico Monieux, kjer se ustalita in za nekaj časa najdeta mir. Toda ko papež Urban II. s križarskimi pohodi zažene kolesje svetih vonj, se nad deželo zgrnejo nevihtni oblaki, ki tudi v Hamoutalovo smer zanesejo opustošenje, s tem pa tudi veliko tragedijo, ki jo znova pahne na pot.
Stefan Hertmans svojo dokaj osebno pripoved, ki govori o prepovedani ljubezni med krščanskim dekletom in judovskim fantom, stke okoli starodavnega dokumenta, najdenega v zbirki več sto tisoč judovskih rokopisnih fragmentov v Fustatu oziroma starem Kairu. Avtor pa v tem ni zgolj popisovalec njene poti in zgodovinskega ozadja, temveč se z viška neprizadetega opazovalca spusti na tla in sledi njeni tragični usodi. Nemočno in nemo ji šepeta ter jo drži za roke, vendar se pusti voditi po zavitih doživetjih nevarnega in nepredvidljivega zunanjega okolja ter vedno bolj razrahljanih nitih osebne identitete. Notranji svet junakinje in čustveno doživljanje avtorja se tako združita v nadvse lepo in razvejano pripoved o veliki srednjeveški ljubezni, ki se konča, ko se začne, o ženski, ki kljubuje kljub nesrečam, ki ne obljubljajo življenja, in predvsem o skoraj romantični samoti, ki zazeva, ko najprej izgubiš deželo, nato še dom. Tako zunanji kot notranji.