Vse objave, označene nesreča

  • 05/04/2017

    Pokrpajmo žive – Maylis De Kerangal

    Še zdaj nisem prepričan, ali je bilo pametno, da sem po Nerodi – zgodbi, ki ne prinaša ničesar tolažilnega, ničesar, po čemer bi se lahko stegnil in s čimer bi se lahko potegnil iz živega blata, v katerega se iz besede v besedo pogrezaš – posegel po romanu francoske pisateljice Maylis de Kerangal, ki se kot zibajoče, razklano morje zdaj v hipnotično čustvenem izlivu, zdaj v kirurško natančnem izrezu loteva smrti otroka in prijatelja, ki je šele dobro začel drseti po slanostih življenja, ki je na svojih od zarjastega morja razpokanih ustnicah použil zgolj nekaj sladkih kapljic svobode, brezmejnih možnosti, vrtinca ljubezni. Roman Pokrpajmo žive te pokosi kot največji val. Toda kljub vsej njegovi teži je v njem veliko lepega.

    Zgodba je sila preprosta. Dvajsetletni Simon po avtomobilski nesreči, ki se je zgodila v utrujenih minutah po drznem, zgodnje jutranjem deskanju, niha med življenjem in smrtjo, v spokojnem prostoru, ki še dopušča nekaj upanja. Toda ko ga pripeljejo v bolnišnico, poti nazaj ni več. Škoda je nepopravljiva, Simona imajo priključenega na aparatih zgolj zaradi ene same stvari, izjemno pomembne stvari – njegovih organov. Ukrepati je treba hitro. Ko so možgani mrtvi, začnejo drugi organi hitro propadati. Starša, ki še kar ne moreta verjeti, da njunega sina, ki leži pred njunimi očmi in je videti tako živ, tako topel, tako mlad, ne bo nikoli več, se morata v svoji valujoči zmesi žalosti, nejevere, jeze, osuplosti in obupanosti brez odlašanja odločiti, ali bosta dovolila, da izpraznijo sinovo telo in tako nekomu drugemu, ki v tistem trenutku šteje sekunde in mrzlično pogleduje proti bližajočemu horizontu onstranstva, podaljšajo pot. Ko se odločita in se v izjemno ganljivih trenutkih poslovita od sina, se zažene kolesje in sproži se tekma s časom.

    De Kerangal je v izjemno liričnem in ganljivem romanu hladno in tako nujno učinkovitost postopka presaditve zamešala med melodične stavke, ki se kot utripajoče srce – kot vdih in izdih – razpredajo čez strani, ter tako ustvarila popolnoma harmonično delo, ki se tako nežno in tako neizprosno dotakne vseh čutov, ki tako vsiljivo in tako domačno izvablja raznotera čustva. Simonovo življenje, čeprav tako kratko, ni bilo zaman. Dotaknilo se je marsikoga in tako ustvarilo povezanost, ki zagotavlja nadaljevanje. V tem je vsa silovitost. In končna pomirjenost, da se skrajne nepravičnosti v nekaterih primerih vendarle za silo uravnovesijo, poplačajo, ublažijo.

    Čeprav te zgodba prekucne kot največji val in te potegne v črnino globine, vseeno popusti svoj vrtinčasti prijem, da se lahko izmotaš, izplavaš proti površju, proti svetlobi, ki daje nov dih, riše novo jutro na temnečem obzorju, zaokroži življenje. In živi, tudi bralci, so pokrpani.

    Knjiga, ki jo je najbolje použiti počasi, stavek po stavek, kot morje, ki se nam zdaj bliža, zdaj pa nas spet pušča same. Da se prepustimo žalosti, si izrišemo svojo lepoto in poiščemo svojo povezanost z vsem nedoumljivim, strašnim, tragičnim in neizbežnim. Vrhunsko napisano.

     

    1 komentar / Knjige /

  • 01/08/2016

    Joyce Carol Oates – Črna voda

    Joyce Carol Oates se je z novelo Črna voda dotaknila resničnega dogodka iz leta 1969, ko je senator Ted Kennedy z avtom zapeljal z mostu v vodo, pri tem pa rešil zgolj svojo kožo, v avtomobilu pa je pustil mlado dekle, ki je v nesreči utonilo. Senator je za nesrečo povedal šele nekaj ur pozneje, zaradi česar se je po vsej državi sprožil val ogorčenja, saj so nekateri menili, da bi – če bi za nesrečo povedal takoj – dekle morda še lahko rešili. Senator je jo izjemno poceni odnesel.

    Če ne naredim tako, kot hoče, ne bo nobenega pozneje.

    Avtorica je vzela okvir te znane zgodbe in dogajanje postavila kakšni dve desetletji pozneje, ko sta bila na političnem parketu Dukakis in Bush. Vse to pa je služilo zgolj za ozadje, saj se bralec potopi v izjemno intimno, ganljivo in bolečo pripoved zadnjih trenutkov dekleta, ki se je pustilo zapeljati družbi. Zgodilo se je prehitro, bilo je prelahko. Lahkomiselno si je dovolila prepustiti času, ki je jemal več talcev kot sprejemal gostov.

    Nekaj se bo zgodilo, česar ni mogoče ustaviti.

    Ko se je dekletov mehurček razblinil, jo je prežemal samo še grozljiv, temačen, stiskajoč občutek utesnjenosti, nemoči, praznega upanja po rešitvi, v nalomljenih delčkih sekund, ki so zaudarjali po črni trohnobi zapuščenih močvirij, bencinu, urinu strahu, so se pred paničnimi očmi v deliriju odvijali trenutki pred nesrečo, ko so si negovane roke na prijateljičinem posestvu izmenjevale živobarvne koktejle, ohlajene vodke s tonikom, ki so se zlivale čez robove kozarcev, ko so se zagoreli obrazi pomembne družbe domačno božali po rokah in si izmenjevali radožive hrapave jezike, ko je dekle svoje nevajene mladostne prste igrivo zadirala v sipki obalni pesek, ko je na sprehodu ob razlivanju razpenjenih valov občudovala osivelega človeka, vplivneža z osupljivo modrimi očmi, ko se ji je že zdelo, da se je nebo odprlo samo zanjo, jo posrkalo vase in jo odvrglo na ta konec sveta v naročje moškega, ki je videl samo njo, samo njo, ko je imel večer še prave odtenke in blagozvočne poglede. Ko je imel še potencial.

    Tresla se je od napora in javkala kot bolan, prestrašen otročiček. Kot otrok, ki prosi: Pomagajte mi. Ne pozabite name. Tukaj sem.

    V te boleče delčke zavoženega trenutka, ko ju je s senatorjem zaradi neprilagojene hitrosti, podžgane z alkoholom, presenetil zahrbtni ovinek, da sta bočno zgrmela v pozabljeno vodo, prav v ta trenutek, ko je senator, pojem nekdanje moškosti, slinasto ponavljal o bog o bog o bog o bog, ni vdirala samo katranasta, kačasta voda, ki je ukleščenemu dekletu najprej oblizovala telo, nato vrat, tilnik, svobodo mladosti, ampak tudi mozaični obrisi preteklosti, starševske prepletenosti poskusov odhajanja.

    Vendar je bilo, kot da je bolečina nekako odložena, kot misel, ki je še ne prepoznaš povsem, komaj jo je zaznavala, zato je vedela, da bo vse v redu, dokler bo lahko držala glavo nad pronicajočo črno vodo, ki je smrdela po kanalizacijskih odplakah in je bila mrzla, bolj mrzla, kot bi si v topli noči sredi poletja lahko predstavljala.

    In dekle je odšlo ter se ujelo v mrežo naivnih sanj o sprejemanju, večnem dogajanju, lepoti. Ostal pa ji je le izginjajoč občutek, da je v vsej tej igri zgolj nemočna žrtev veliko močnejših od sebe. Politika in akterji v njej so bili na prvi pogled mamljivi, trdni, odločni, očetovski. Toda ko je pot nepričakovano zavila, je v rokah ostal samo še prah izdaje in pozabljenosti.

    Politika, barantanje z močjo. Eros, barantanje z močjo.

    Poglavja si sledijo hitro kot kratke televizijske srhljivke, v katerih vsaka naslednja epizoda v stavku ali dveh povzame vso grozo, vso neizbežnost prejšnje, obenem pa je ta obup nadgrajen s težkimi besedami, ki kot agresivni, lačni mulj silijo v bralca in mu niti za trenutek ne pustijo dihati. Z živimi opisi dogajanja je podoživljanje dogodka ob branju klavstrofobično neprijetno, tempo je neizprosen, sili te naprej, naprej, naprej, ob tem pa skupaj z dekletom loviš sapo, zadnje trenutke zavedanja, zadnje trenutke tukaj. In ti zadnji trenutki oklepanja nevidnih bilk so tako močni, tako osebni, da se na trenutke ustrašiš, da se zgodba dogaja tebi. Tam, v črni vodi. Tam, kjer ni nikogar več.

    Zgodba o dekletu, ki je samo želela biti tam. In je na koncu tam tudi ostala.

    Mojstrsko. Mučno.

     

    komentarja 2 / Knjige /

  • 20/08/2015

    Svet senc

    Vsaka stopnica, ki jo je moral premagati, je zahtevala skoraj nadčloveški napor. Ograje stopnišča se je krčevito oklepal, kot da ne bi zaupal svojim nogam. Pod očmi je kot opomnik dneva nosil težke počrnele vreče, ki so ga žgale kot razpihana žerjavica. Ko se je privlekel do vhoda, je – kot vedno – želel pozvoniti, nato si je premislil, razprl suhe ustnice, kot da bi se nečesa spomnil, in v žepu pobrskal za ključi. Skoraj neslišno je odklenil vrata in vstopil.

    V stanovanju ga je pozdravila grobna tišina, ki se je z vso silo zgrnila nanj. Kot vkopan je stal na pragu predsobe in se počutil kot vsiljivec. Ko je iz kuhinje zaslišal hladilnik, kako se je stresel, in ko mu je na uho prišel zvok nožic, ki so nedaleč stran v kletki mrzlično tekale po plastičnem kolesu, si je za trenutek oddahnil. Doma sem, si je rekel.

    Ključe je odložil na porcelanast krožniček na omari za čevlje in mimo podboja vrat, na katerem je bilo več zarez z izmerjenimi centimetri, stopil v dnevno sobo. Kdove, ali ima hrček dovolj hrane, se je vprašal. Na kredenci je še vedno samevalo darilo. Plakat njemu neznane glasbene skupine. Zdaj je razmišljal, da bi ga razprl in obesil na steno, ampak se je odločil, da je preveč utrujen in da konec koncev nima smisla.

    Slekel je jakno in jo odsotno vrgel čez fotelj, da je zdrsnila na tla. Tam bo ostala, je zaključil. Vklopil je televizor, okorno in nerodno reč, na kateri se je večino časa nabiral prah, in se odpravil v kuhinjo. S čelom se je naslonil na omarico nad pultom in zavzdihnil. Kako je vse čisto, je ugotovil. Kdove, koliko časa bo trajalo, preden se bo v koritu nagrmadila posoda, preden bodo sleherno kuhinjsko površino prekrili drobtine, zgnili ostanki zelenjave, zasušen sok iztisnjene limone, razbiti koščki sanj.

    Od jutra ni poskusil ničesar užitnega razen napol postane skodelice kave, ki jo je v bolnišnični čakalnici s tresočo roko zlil vase, zato je zdaj pomislil, da bi kaj pojedel. Preveč sunkovito je odprl vrata hladilnika, da so z njih odpadli trije magneti z morskimi motivi in se raztreščili po tleh. Jutri jih bom zalepil, je pomislil, če se lepilo v tubi še ni posušilo. Ko je s pogledom ošinil notranjost hladilnika, je takoj ugotovil, da je storil napako. Notri so se očitajoče bohotili znaki zgodbe, za katero je spisal epilog. Življenjske poti, ki se je tako naglo končala. Odprto čokoladno mleko, skodelica malin s smetano, kozarec črnih oliv, načeta steklenica rdečega vina, ostanki torte z dvema svečkama.

    Želodec se mu je zavil v vozle in stekel je v kopalnico, kjer je z nogo treščil v rumeno kahlico, da je njena vsebina pljusknila na vse strani. Običajno bi zarobantil, zdaj pa se je samo z rokami uprl v umivalnik in zaprl oči. Slabost je prihajala v valovih in globoko je dihal skozi nos. Iz dnevne sobe je bilo slišati monotone zvoke poročil. Na današnjem zasedanju so sprejeli pomembne sklepe … Vse je pripravljeno za otvoritev iger … V mestu so odprli novo dvonadstropno kavarno … Na regionalni cesti je voznik osebnega avtomobila nenadoma zapeljal na nasprotni pas in čelno trčil v tovornjak, voznik preživel z nekaj praskami, sopotniki umrli … Biatlonec dosegel pomembno zmago … Jutri bo sončno in toplo.

    Oči je imel še vedno zaprte. Ni se bil pripravljen soočiti s svojim odsevom v ogledalu, zapackanem z igrivimi pikicami zobne paste in pozabljenimi kapljicami vode, z otroškim prstom povezanimi v nenavadne oblike. Ni želel videti raznobarvnih zobnih krtačk v lončku, gumic za lase, črne krtače, ki so se je še vedno držali kostanjevi lasje, vlažne brisače, ki je neporavnana visela čez radiator, gumijastih živalic, ki so kot v nemem pogovoru polkrožno obdajale odtok kadi, strumno poravnanih stekleničk orientalskih parfumov, pokvarjene straniščne tipke in ne nazadnje udomačenega pajka vitkih nog, ki je v kotu že ničkolikokrat začenjal plesti mrežo. Lahko bi vse odmislil in za vedno ostal v tem trenutku, si je dopovedoval. Toda ta trenutek je minil. Za vedno. Obrnil se je in odšel iz kopalnice. Za seboj je pustil prižgane luči, vklopljen televizor, odprt hladilnik. Hotel je uiti, toda ostal je ujet.

    Spalnica je bilo povsem novo bojišče, na katerem je kot padli velikan počivala zakonska postelja. Legel je oblečen. Obrnil se je na bok in se zastrmel v uro na nočni omarici. Rotil je minute, da bi tekle hitreje, toda niso se pustile motiti in so ga prisilile v to, da je vsak trenutek podoživel kot osebni poraz. Ko je tako naštel dvesto mučnih porazov, je od izmučenosti zaprl oči in se pogreznil v vročičen spanec.

    Nato je začutil roko. Božala ga je po čelu, licih, očeh. Nežen prst je polzel po robovih ustnic, vrat je objemala topla sapa. V desnem ušesu je zaslišal znani šepet. Naglo je odprl oči in se zravnal v postelji. Ura mu je sporočala, da je spal samo kakšnih petnajst minut. Bil je čisto pri miru. Obdajala ga je globoka smrtna tišina. Desno stran telesa je oblival vročičen pot, levo je imel nenavadno zakrčeno. Ozrl se je po sobi, ki jo je v nočnem hladu dušila trda tema. Bil je doma, vsaj to je vedel. Vse drugo se je izgubilo nekje v hladnih labirintih preteklega dne. Obhajala ga je samo nedoumljiva žalost, ki je z vseh strani hromeče pritiskala nanj in ga je zdaj, ko se je pomešala s strahotnim občutkom, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo, potisnila nazaj v posteljo. Obležal je na hrbtu. Veke, ki so še vedno nosile hudo breme nedavnih dogodkov, so se hvaležno zaprle. Vse je bilo tiho. Bil je sam. Čisto sam. Toda ko ga je vleklo na drugo stran zastora, v svet miselnih senc, je znova začutil roko. Nežen dotik. Ni odprl oči, ni se zganil. Za kaj takega ni imel več energije. Prepustil se je.

     

    Slika © Urška Kozak

     

     

    Ni komentarjev / Zgodbe /