Vse objave, označene sanje

  • 11/01/2018

    Knjige 2018

     

    Novo leto je poleg sladostrastnih zaobljub, ki jih ne bomo izpolnili, krasno tudi zato, ker je polno pričakovanj in knjižne izdaje, ki nas bodo čakale v knjigarnah in knjižnicah, predstavljajo svojevrsten užitek.

    Če bi na hitro strnil bralno leto 2017, bi rekel, da je bilo uspešno. Z velikim veseljem poslušam, da so knjige, ki so se me tako ali drugače dotaknile, povečini izposojene. Res bi bilo treba še marsikaj storiti, da bi se povečal tudi nakup knjig, ampak to je zgodba na dolge proge. Vsak od nas, ki se ukvarja s knjigami, nekaj malega pripomore k temu in zato vstopam v bralno krajino letošnjega leta z veliko mero navdušenja. Tudi zato, ker nas letos čaka kar precej zanimivih izdaj.

    Zahvalil bi se založbam, ki so bile pripravljene narediti seznam izdaj in nekaj tega sem po lastni presoji uvrstil v izbor, ki je na voljo na tej strani. Predvsem gre za knjige, ki se jih veselim in o katerih bom tako ali drugače pisal. Gotovo se bo našla še kakšna, ki mi bo prekrižala pot.

    Letošnje leto je Cankarjevo leto. Ob stoti obletnici njegove smrti bomo dobili veliko njegovih knjig in knjig o njem, ogledali si bomo lahko njegove drame in zamudniki bodo lahko brali tudi stripe, ki temeljijo na njegovih delih.

    Veseli me, da je veliko slovenskih knjig. Vsako leto več. In to dobrih. Ljubitelji kriminalk se bodo razveselili nadaljevanja uspešnice Jezero, Boštjan Gorenc bo predstavil nove slolvenske klasike, Jedrt Lapuh Maležič bo izdala romaneskni prvenec, brali bomo lahko z modro ptico nagrajeni roman Mojce Širok, navdušuje tudi druga knjiga Saša Dolenca Od genov do zvezd.

    Tudi na področju prevodne literature bo živahno. Ne bom našteval vsega, ker je res veliko odličnih knjig, me je pa izjemno razveselila novica, da bodo leto izdali Pandemijo ruske pisateljice Jane Vagner, postapokaliptični triler, ki ga čakam že kakšni dve leti. Potem so tu še roman Maylis de Kerangal, tretja knjiga Neapeljskega cikla Elene Ferrante, Avgust Johna Williamsa, ki nam je dal izjemnega Stonerja, pa Herbertov Dune.

    Tako, leto 2018 je tu. Vsem želim odlično bralno leto!

     

    BELETRINA

    David Grossman: Konj stopi v bar (nagrada Man Booker)

    »David Grossman v svojem romanu tako ustvari otožno podobo sodobnega sveta, v kateri ljudje hodijo naokrog s svojimi neizpovedanimi zgodbami, in dlje kot nosijo te zgodbe v sebi, bolj osamljene se počutijo, bolj oddaljene od soljudi. Vse šale tega sveta nas namreč ne morejo zbližati tako, kot nas zbliža ena sama iskrena izpoved … « – Goran Vojnović

    Janko Kos: Misliti Ivana Cankarja (eseji)

    Ivan Cankar: Podobe iz sanj (njegova zadnja zbirka kratke proze)

    Tadej Golob: Kot bi Luna padla na Zemljo (biografija Milene Zupančič)

    Taiye Selasi: Gana naj gre

    Maylis de Kerangal: Rojstvo mosta (v slovenščini lahko beremo že izjemno knjigo Pokrpajmo žive, o kateri sem pisal tukaj)

    Serhij Žadan: Vorošilovgrad

    Slavenka Drakulić: Mileva Einstein: Teorija žalosti

    Katja Perat: Mazohistka (zgodovinski roman)

    Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zapiski iz mrtvega doma

    Ferenc Molnar: Dečki Pavlove ulice (mladinski roman)

    Lenart Zajc: Američanka (roman)

    Robert Perišić: Območje brez signala

    »Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo ter nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna.« − Jonathan Franzen

    CANKARJEVA ZALOŽBA

    Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva

    Boštjan Gorenc – Pižama: sLOLvenski klasiki 2

    Peter Čeferin in Vasja Jager: Maščevanje (roman, ki temelji na resnični zgodbi, bo pretresel številne bralce; avtorski tandem je namreč poskrbel, da bomo dobili napeto in »žmohtno« branje)

    Katja Perat: Naredite Ameriko spet obvladljivo (premislek o družbeno-političnih in kulturnih razmerah trumpovskih ZDA)

    Elena Ferrante: O tistih, ki zbežijo, in tistih, ki ostanejo (tretja knjiga Neapeljskega cikla)

    Javier Marias: Berta Isla (pretanjen psihološki roman, ki se ukvarja z najintimnejšimi človeškimi občutji in stiskami)

    Sašo Dolenc: Od genov do zvezd 2

    Joanna Bator: Temno, skoraj noč (avtorica se v žanrih srhljivke in kriminalke spopada z etično podobo sodobne Poljske)

    Javier Marias: Benetke, interier

    MODERNI KLASIKI:

    Christoph Ransmayr: Cox ali tek časa

    Lucia Berlin: Priročnik za ženske

    Jan Johanides: Intima

    Immanuel Mifsud: Jutta Heim

    Josef Škvorecky: Strahopetci

    L. Doctorow: Življenja pesnikov

     

    GOGA

    Tadej Golob: Klošar (Taras Birsa bo spet z nami; nadaljevanje uspešnice Jezero: več o tem tukaj)

    Marko Sosič: Kruh in prah (roman)

    Esad Babačić: Odrezani od neba (poezija)

    Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan (izdaja v dveh knjigah, ki jo bo uredil in s komentarji ter spremno študijo opremil Miklavž Komelj)

    Nikolaj Gogolj: Mrtve duše

    Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna (v slovenščini lahko beremo tudi izjemno zbirko Knjiga mojih življenj, o kateri sem pisal tukaj)

     

    LITERA

    Samo Rugelj: Istanbul (roman)

    Jedrt Lapuh Maležič: Vse, kar je človeškega (romaneskni prvenec, bildungsroman)

    Jurij Hudolin: Ljubljanske ulice (roman)

    Borut Golob: Pes je mrtev (roman)

    Marguerite Duras: Prevzetost Lol Stein (roman)

    LUD LITERATURA

    Andrej Blatnik: Ugrizi (kratka kratka proza)

    Jernej Županič: Mamuti (romaneskni prvenec)

    Rafael Argullol: Prekleta popolnost (Spisi o žrtvovanju in slavljenju lepote) – Labirinti

    Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah (novele) – Stopinje

    Jure Jakob: Lakota (poezija) – Prišleki

    Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe – Stopinje

    Faruk Šehič: Pod pritiskom – Stopinje

     

    MIŠ

    Ivan Cankar: Skodelica kave (ilustriral Peter Škerl)

    Thomas Hardy: Jude the Obscure (iz prvega prevoda iz leta 1955 ima naslov Temno srce)

    Jure Jakob, Anja Jerčič Jakob: O drevesih (tretja pesniška slikanica dveh uveljavljenih in priznanih ustvarjalcev; zbirka iskrivih pesmi o drevesih in njihovih prebivalcih ter obiskovalcih)

    Janja Vidmar: Elvis Škorc: od 0 do 10 (mladinski roman)

    Cvetka Sokolov: Vsak s svojega planeta (mladinski roman)

     

    MLADINSKA KNJIGA

    Jani Virk: Brez imena (roman o občutljivih letih dozorevanja)

    Mojca Širok: Pogodba (zmagovalni roman modre ptice 2018)

    Gabriel García Márquez: Dvanajst potohodnih zgodb (zbirka kratkih zgodb)

    Amos Oz: Juda

    John Williams: Avgust (avtor izjemnega romana Stoner, o katerem sem pisal tukaj)

    Patrick Modiano: Pasja pomlad (roman)

    Karl Ove Knausgård: Moj boj 3

    Ken Follett: Trilogija Kingsbridge (druga knjiga – Svet brez konca)

    Fredrik Backman: Mi smo medvedi! (avtor uspešnic Mož z imenom Ove, Babica vas pozdravlja in se opravičuje ter Tu je bila Britt-Marie)

    Åsa Avdic: Otok (preplet distopije in klasične kriminalke)

    Malin Persson Giolito: Živi pesek (najboljši skandinavski kriminalni roman 2017)

    Jana Vagner: Pandemija (postapokaliptični psihološki triler, ki ga primerjajo tako z McCarthyjevo Cesto kot z grozljivkami Stephena Kinga)

    Milan Petek – Levokov: Lov za templjarskim zakladom (nominiran za nagrado modra ptica 2016)

    Nicola Yoon: Vse, vse (z zgodbo o vznemirljivi skrivnosti življenja in srčni bolečini je ameriška avtorica Nicola Yoon v hipu postala ena najbolj priljubljenih pisateljic na svetu; roman je preveden v 41 jezikov, po njem pa je nastal tudi film)

    Janja Vidmar: Črna vrana (nadaljevanje odmevne zbirke zgodb Otroci sveta)

    John Green: Neskončen stolp želv

    J. J. R. Tolkien: Silmarillion (eno temeljnih Tolkienovih del znova v slovenščini)

     

    MODRIJAN

    Connie Palmen: Ti si rekel (pripoved Teda Hughesa o življenju in zakonu s Sylvio Plath)

    Bandi: Obtožba (kratke zgodbe, ki prikazujejo krutost severnokorejskega režima)

    Amanda Mihalopulu: Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico (zbirka Bralec)

    Sarah Bakewell: V kavarni eksistencialistov (skupinski portret Jeana-Paula Sartra, Simone de Beauvoir, Mauricea Merleau-Pontyja, Alberta Camusa, Karla Jaspersa, Martina Heideggerja ter nekaterih drugih evropskih pisateljev in filozofov, ki so v 20. stoletju poosebljali filozofiji eksistencializma in fenomenologije)

    Siegfried Lenz: Prebežnik (roman o blodni veri v izpolnjevanje dolžnosti, ki so ga zahodnonemški cenzorji vrgli v ‘bunker’; več si lahko preberete tukaj)

     

    OCEAN

    R. J. Palacio: Charlottina zgodba (po Čudo in Julianovi zgodbi, dveh velikih uspešnicah, prihaja tretja knjiga, ki skozi Charlottine oči osvetljuje Avgustov svet)

    Matt de la Peña: Love (slikanica za vse generacije; govori o raznih oblikah ljubezni od dojenčka do odraslosti – z izjemnimi ilustracijami)

    Katherine Applegate: Wishtree (knjiga za mladostnike)

     

    SANJE

    Marko Tomaš: Zbogom, fašisti!

    Maylis de Kerangal: Na tej točki noči

    Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe, prva knjiga

    Frank Herbert: Dune

    Ransom Riggs: Hollow City (nadaljevanje Otoka nenavadnih otrok)

    Orhan Pamuk: Ta čudni občutek v glavi

    Neža Maurer: Nekaj zelo zelo lepega (zbrane pesmi za otroke)

    Saul Bellow: Planet gospoda Sammlerja

    George Orwell: Svoboda ali suženjstvo

     

    UMco

    Henry Marsh: Ne škoduj! (neposreden vpogled v delo in izzive nevrokirurga v moderni bolnišnici; pretanjen nevrokirurgov premislek o vrednosti in pomenu človeškega življenja)

    Branko Gradišnik: Iskanje izgubljenega zdravja (za vse, ki bi se radi ognili belih halj, belih receptov, belih laži, bele žene in črnih misli; knjigi je napisala navdušeno spremno besedo dr. Sonja Ukmar, avtorjeva osebna zdravnica)

    Edwin A. Abbott: Dežela Ravnina (pripovedka o več dimenzijah z avtorjevimi ilustracijami; Isaac Asimov, sloviti avtor znanstveno-fantastične proze, je bralcem Dežele ravnine položil na srce: »Ne poznam boljšega uvoda, ki bi nazorneje pojasnil dojemanje večdimenzionalnih prostorov.«)

    Samo Rugelj: Na Triglav (hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije)

     

    VIGEVAGEKNJIGE

    Liv Stromquist: Prepovedani sad (založba, ki nam je lani med drugim dala izjemni risoroman Brodeckovo poročilo)

     

    Založba ZRC (ZRC Sazu)

    Saša Poljak Istenič/Petra Testen: Minka Skoberne (o slovenski Helen Keller, prvi slepi učiteljici)

    Marjetka Golež Kaučič: Slovenska ljudska balada

    Joško Indig: Otroci iz vile Emme (o tem, kako je Osiječan med letoma 1940 in 1943 skrival dvajseterico judovskih otrok najprej na lovskem dvorcu Lesno Brdo pri LJ, potem pa še v mestu Nonantola v pokrajini Modeni, od koder se jim je uspelo rešiti v Švico in od tam v Izrael, kjer je napisal dnevniku podobno pričevanje)

    Mateja Ratej (ur.): Mariborske osebnosti (o ljudeh, ki so zaznamovali Maribor, mdr. o nedavno umrli Herti Haas, nekdanji Titovi soprogi in članici ugledne mariborske nemško govoreče družine, pa o mezzosopranistki Mari Čepič; o Kličku, legendarnem lastniku restavracije Pri treh ribnikih; o Marijanu Krambergerju, slovenskem literarnem zgodovinarju in esejistu: o ruskem emigrantu Kapralovu, ki je bil zdravnik in očitno tako markantna osebnost, da je v večnost vstopil že v Jančarjevi noveli Smrt pri Mariji Snežni.)

    Mojca Žagar Karer, Tanja Fajfar, Mateja Jemec Tomazin, Marjeta Humar (ur.): Pravni terminološki slovar (terminologija sodobne slovenske pravne znanosti, pravne prakse in pravne norme (zlasti zakonodaje) po letu 1991. Gre za prvi strokovni priročnik, pri katerega pripravi so bili udeleženi tako pravni strokovnjaki, zastopani z izvedenci iz vrst pravne teorije in prakse, kot tudi terminografi z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.)

     

     

    komentarja 2 / Knjige /

  • 11/02/2017

    Dvom

     

    Po nemirnih sanjah in napol budnih nočnih premišljevanjih, ko snuješ nove podvige, ko premlevaš stavke, ne tako oddaljene strategije, ko ti v medenih minutah, ki se prelivajo iz dvoma v dvom, iz hipne vznesenosti v kljuvajoča preoblikovanja misli, po vseh teh trenutkih, ko se skrivaš pod odejo, imam rad jutranji žvenket in znane glasove, ki se prebijajo do mene skozi mlečno zaveso polsna. Tam nekje iz kuhinje prihajajo psstji in čččji in nejazbom nejazbom nejazbom. Cvrči, hrska, cinglja skoraj polna hiša. Pripravljata zajtrk.

    Gospodarice ni doma. Zgodaj je odšla od doma in za sabo pustila pridih topline, ki se kot udomačeni duh še vedno potika po kotičkih udrtine na drugi strani postelje. Rad si predstavljam, da telesni parfum oblikuje postavo. Prvič vdihnem nov dan. Na noge me povleče vonj po umešanih jajcih, sveže narezanem kruhu, vrečki čaja, ki se cedi čez rob babičine skrhane skodelice, po vseh poteh, po katerih danes ne bom stopal. Neverjetno dobre volje sem.

    Po zajtrku pustolovsko izpraznimo šparovček, vzamemo zlate, pustimo bakrene, samo tiste, ki jih ima trgovina rada. Kar bo zmanjkalo, bom dodal. Gospodarice ni. Čas je za frutabele, bajadere, iskrive poglede, iz katerih se ne moreš izviti. Samo da se oblečem. Zavijem se v šal, ker mi včasih manjka poetičnosti. Završi v rimah. Vedno znova me očara ta preprosta otroška navdušenost, ne morem se je tako zlahka navzeti. Z leti je težje, spet se vsega učiš znova. Izgubljaš se v oholih drobtinicah, ki jih trosimo okoli, neutrudno jih zobaš. Ne čutiš sitosti.

    Dan se prevesi čez polovico. Nekaj smo že naredili, veliko še čaka. Začutiš težo. Dovoliš, da te spet trga na dvoje, obletijo te nočni vetrovi. Zakaj moram jaz vedno dvomiti, nekaterim uspeva brez tega. Pripravljam kosilo, režem, sekam, točim, pijem. Nisem sam v tem. Pride ena od njiju. Prosi me, naj ji zavežem predpasnik. Tu je, mi pravi brez besed. Tu je. Moj čas je bil ponoči, naš je zdaj. Naredim se odraslega. Ne prepričam ju.

    Pridejo dobri trenutki, ki so trdna podlaga za dvome. Ti ne dajo miru. Greš naprej.

     

    komentarja 2 / Spomini in vpogled /

  • 20/12/2016

    Knjige – 2016

    Knjige, knjige, knjige. Leto je naokoli in ko potegnem črto pod njim, lahko rečem, da je bilo v bralnem smislu znova izjemno pestro in zadovoljujoče. Dobrih knjig, sploh takih, ki so se naselile v meni in so me obogatile tako jezikovno kot osebno, ni bilo malo. Pustile so sled, po kateri je bilo vredno zapisovati misli in občutja – včasih v vročem navalu čustev, spet drugič s treznim odmikom. Nekaj je gotovo: kakovostno branje je eden od načinov, kako razumeti, da nisi sam. Branje, tako kot življenje, ni enosmerno. Je orodje za razstavljanje in sestavljanje.

    S tako popotnico bo lažje vstopiti v leto 2017, ki bo brez dvoma (vsaj bralno) zanimivo.

    Za to pa se imam predvsem zahvaliti slovenskim založbam, ki me vedno znova presenetijo z odličnimi knjižnimi katalogi. Mladinska knjiga in Cankarjeva založba sta s svojimi romani in modernimi klasiki trdna stalnica. Založba Sanje me je letos očarala z Roaldom Dahlom in čudovito pravljico Oscarja Wilda. Založba Modrijan mi je odprla povsem nov svet z zbirko Bralec. Beletrina pa mi je spodnesla tla pod nogami z dvema knjigama, ki sta se znašli povsem na vrhu seznama izjemnega branja.

    Prazniki so tu, zato želim nekaj tega navdušenja znova deliti tudi z vami. Tu boste našli seznam knjig, o katerih sem letos pisal, dodal pa sem tudi knjigo izjemno priljubljene italijanske pisateljice Elene Ferrante, o kateri se bomo 18. januarja pogovarjali na Peripetijah v Konzorciju. Lani so bili Dnevi zavrženosti, letos je to Genialna prijateljica.

    Eno od teh knjig bom podaril nekomu od vas. Odprite to povezavo, če želite, jo všečkajte in delite na svojem zidu, ter seveda pod objavo napišite, katero od naštetih knjig bi imeli (če nimate Facebooka – čestitke –, pa napišite v komentar pod to objavo).

    Žrebal bom 23. decembra 2016. Pa srečno!

     

    Kristian Novak – Črna mati zemla

    Novak je napisal odlično zgodbo in čeprav se nanjo kot težka novembrska megla na Muri pogosto spušča temačna zadušljivost, te zaradi svoje skrivnostne lepote, boleče realnosti in slogovne superiornosti vabi k sebi in iz tebe izvablja skrajnosti – od krohotanja, do solz in groze. …CELOTEN ZAPIS…

    Lars Saabye Christensen – Beatli

    Beatli je zgodba o prehodu iz nedolžne mladosti v sivo odgovornost odraslosti. Je duhovita, žalostna, nostalgična, tragična, preprosta pripoved o času, ki nas vse doleti, o času odraščanja v svetu, ko vse okoli nas razganja in se upogiba. Je zgodba brez junakov, je svet, v katerem vsi iščejo svoj prostor v čudovito topli in neizprosno hladni družbi. …CELOTEN ZAPIS…

    Boštjan Gorenc – Pižama – sLOLvenski klasiki 1

    Preteklost ni bila še nikoli tako moderna in modernost ni bila še nikoli tako polikano nobel. Klasiki so v Gorencu našli svoj glas. I LOL’d. …CELOTEN ZAPIS…

    Karl Ove Knausgård – Moj boj 1

    Izpovedna zgodba o človeku, ki poskuša pomiriti nemirno dušo in osmisliti svoj odnos z očetom, to senčno figuro v njegovem življenju, ki mu ne nudi utehe tudi vrsto let po smrti. Moj boj je oseben in intimen. In prav zaradi tega zareže tudi v bralca. …CELOTEN ZAPIS…

    Oscar Wilde – Sebični velikan

    Močne slike se izjemno lepo stapljajo z jasnim sporočilom širokosrčnosti in vsega pozitivnega, kar odnos odprtih rok tudi prinaša. Zgodba, ki je večna kot letni časi, zareže kot zima in odreši kot pomlad ter se na slikovit način loteva tem ljubezni, prijaznosti, nesebičnosti in tudi smrti. …CELOTEN ZAPIS…

    Roald Dahl – VDV

    Letos septembra je bila stoletnica rojstva Roalda Dahla. Ta izjemni pisatelj, ki je oboževal čokolado in je vedno pisal na rumeni papir, je obvezen kompanjon knjižnih polic. Založba Sanje pa je zato, ker je v kina prišel Spielbergov film po Dahlovi predlogi (in ker Dahla nikoli ni dovolj), ponatisnila VDV-ja – Velikega dobrodušnega velikana – z novo čudovito naslovnico.

    Mario Vargas Llosa – Prikriti junak

    Poglavja, ki tečejo kot namazana, so prevetrena in dovolj odprta, da je v njih mogoče najti različne bistvene prvine, ki kar kličejo k razpravi in premoščajo zemljepisne razdalje. Med drugim se dotakne problematike ustoličene moške (oziroma očetovske) vloge in servilnosti žensk ter perečega vprašanja vzgoje, ki je še zlasti v teh časih prostih rok, prirojenih pravic in čezmernega udobja izjemno pereča tema. …CELOTEN ZAPIS…

    Anthony Doerr – Vsa ta nevidna svetloba

    Knjiga, ki s svojo žlahtno in domačno pripovednostjo uroči. In ne spusti. Kot zakotna knjigarna, v kateri se takoj počutimo doma in v kateri se v kotu najde knjiga, ki oživi, ko razklenemo njene platnice. (Podarim angleško ali slovensko izdajo.) …CELOTEN ZAPIS…

    Paolo Giordano – Črnina in srebro

    Čudovito grenka zgodba o ljubezni in družini. Ter o izgubi človeka, v kateri se izgubijo vsi. …CELOTEN ZAPIS…

    David Nicholls – Midva

    Vsi, ki so se z veseljem – in pristno žalostjo, tisto, ki se porodi, ko liki oživijo in ti zašepetajo zgodbo neusojenih let – potopili v strani Enega dneva, tudi tokrat ne bodo razočarani, saj se je Nicholls na domiseln način lotil portreta družine, ki ni uniformen organizem, ampak skupek različnih posameznikov, ki zahtevajo svoj prostor, spoštovanje in potrditev. Knjiga, ki je bila uvrščena na širši seznam za nagrado man booker. …CELOTEN ZAPIS…

    Goran Vojnović – Figa

    Figo je treba prebrati. Če nič drugega, že zato, ker v teh hitrih časih potrebujemo zgodbe o odnosih, ki terjajo upočasnitev ritma, da bi se lahko videli in razumeli. Figa je dovršeno delo. …CELOTEN ZAPIS…

    Mojca Kumerdej – Kronosova žetev

    Mojca Kumerdej je napisala izvrsten zgodovinski roman, ki se s filozofskega gledišča loti vprašanja smisla in od bralca terja precej miselnih skokov v notranjost. Kljub svoji obilnosti ne dolgočasi in z mojstrskimi jezikovnimi bravurami očara, uči in zabava. Knjiga, ki je ne gre spregledati. …CELOTEN ZAPIS…

    Joyce Carol Oates – Pikov fant

    Gre za pošastno tesnobno novelo, s katero Joyce Carol Oates znova dokazuje, kako zlahka prehaja med žanri, kako le na pogled preprosto zabrede v drobovje literature in obenem podaja roko širši publiki. …CELOTEN ZAPIS…

    Alexandra Oliva – Poslednja

    Poslednja je zelo dobro spisana postapokaliptična zgodba, ki vleče vzporednice z McCarthyjevo Cesto in Bachmanovo (oziroma Kingovo) novelo The Running Man. Na vznemirljiv, zabaven in hkrati zelo resen način obravnava vprašanje resničnosti in njenega upogibanja. Koliko časa se zanašamo na tisto, kar nam kažejo in dopovedujejo drugi, in kdaj zaupamo tistemu, kar vidimo na lastne oči? …CELOTEN ZAPIS…

    Marco Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti

    Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Toda v prvi vrsti je to odličen roman o odraščanju. …CELOTEN ZAPIS…

    Elena Ferrante – Genialna prijateljica

    Lani nas je navdušila z Dnevi zavrženosti, letos je tu prevod prve knjige neapeljskega cikla. Brez dvoma velika uspešnica.

     

    komentarjev 9 / Knjige /

  • 02/03/2016

    Oscar Wilde – Sebični velikan

    Sebični velikan Oscarja Wilda, ki je nedavno izšel pri založbi Sanje, je res nekaj posebnega. In po zaslugi čudovitih ilustracij Petre Preželj tudi nekaj lepega.

    Ko se po sedmih letih velikan vrne z obiska pri prijatelju, zgrožen ugotovi, da se na njegovem čudovitem in cvetočem vrtu igrajo okoliški otroci. V njem se prebudi vročičen bes in otroke poparjen prepodi. Okoli svoje lastnine postavi neprehoden zid. Nato se v te kraje naseli zima in narava zaspi. Ko se po prihodu pomladi začne vračati tudi življenje, pa se zgodi nekaj presenetljivega. Velikan z grozo v očeh lahko samo nemočno opazuje, kako se zima z njegova vrta noče in noče posloviti. Kaj bo moral storiti, da bo njegov konec znova dobil barve?

    Močne slike se izjemno lepo stapljajo z jasnim sporočilom širokosrčnosti in vsega pozitivnega, kar odnos odprtih rok tudi prinaša. Zgodba, ki je večna kot letni časi, zareže kot zima in odreši kot pomlad ter se na slikovit način loteva tem ljubezni, prijaznosti, nesebičnosti in tudi smrti.

    Knjiga je darilo. In darilo je tudi sočutje.

     

    komentarja 2 / Knjige /

  • 21/12/2015

    Knjige – 2015

    Letošnje leto je bilo iz bralnega vidika precej bogato in kakovostno, saj sem zaradi predčasno izgubljenega zanimanja – ker je bila zgodba pusta, razvlečena, neživljenjska, samopašna, zlizana ali pa preprosto nisem bil v pravem razpoloženju, da bi se me dotaknila – odložil samo kakšne tri, štiri knjige. Nekoč je bilo to, da bi bolj ali manj domišljijski svet pisatelja oziroma pisateljice zapustil pred zadnjo piko, zame popolnoma nesprejemljivo. Danes to naredim brez težav. Preveč je dobrih knjig, premalo časa. Leto 2016 bo še pestrejše. Moj bralni seznam za naslednje leto je že skoraj zapolnjen.

    Za izjemne bralske priložnosti se moram predvsem zahvaliti slovenskim založbam, ki so letos poskrbele, da sem bil deležen res pestrega nabora knjig. Mladinska knjiga (in s tem tudi Cankarjeva založba) praznuje 70 let in je med drugim poskrbela za serijo sedmih jubilejnih izdaj – Muco copatarico, Butalce, Piko Nogavičko, Medvede in medvedke, Zlobčevo Ljubezen, Martina Krpana in Pesmi štirih. Založba Sanje je prestopila prag polnoletnosti in je v 18-ih letih obstoja izdala več kot 300 izjemno zanimivih knjig. Založba UMCo, ki se najbolj domače počuti v neleposlovnih vodah, je letos med drugim izdala izjemno Zgodbo človeškega telesa in Groszovo Iskanje izgubljenega človeka.

    Ker se bližajo prazniki, želim nekaj tega deliti tudi z vami. Spodaj so vse knjige, o katerih sem letos pisal, in eno od njih bom podaril nekomu od vas. Odprite to povezavo, všečkajte objavo in jo delite na svojem zidu ter napišite, katero od spodnjih knjig bi imeli.

    Srečneža izžrebam v petek, 25. decembra.

     

    Lovke – Jelka Ovaska

    Omenjeni roman ne bo postal klasika, verjamem pa, da bo popestril marsikateri večer pod odejo in z vročo čokolado pri roki. Ali pa prenekateri sončni dan ob poletni obali.

    Minimalizem, živeti s smislom – Joshua Fields Millburn, Ryan Nicodemus

    Ena redkih materialnih stvari, ki s kopičenjem ne izgubi vrednosti in od katere lahko – če se ji posvetiš – odneseš veliko več, kot vanjo vložiš, je knjiga. Tudi ta.

    Popolna akustika – Daria Bignardi

    V obdobju, ko nas preplavljajo glasni šumi, ki motijo našo komunikacijo, ovirajo medosebne stike in nas skušnjavsko odvračajo drug od drugega, je izjemno pomembno, da svoja notranja glasbila uglasimo z ljudmi, ki iščejo vez z nami in si želijo samo tega, da bi videli njihove skrbi, veselje, bolečino, strahove in dvome. Samo tako – z uigranim orkestrom – lahko dosežemo popolno akustiko.

    Tirza – Arnon Grunberg

    To ni zgodba nobenega od nas. In to je zgodba vseh nas. Zgodba, katere besede ostajajo z nami. In hranijo zveri v nas.

    Gulag – zgodovina sovjetskih taborišč – Anne Applebaum

    Te knjige nisem napisala zato, »da se to ne bi več ponovilo«, kakor pravi običajni kliše. To knjigo sem napisala zato, ker se bo skoraj zagotovo spet zgodilo. — Anne Applebaum

    Mr Gwyn – Alessandro Baricco

    Predstavljajte si, da se sprehajate po precej praznih svetovih, v katerih ste sami. Ta hladen svet pa preplavlja topla svetloba. Nekaj vas muči, iščete stik s človekom, pa ga ne najdete. Želite oditi, vendar se ne premaknete, ker vam prijajo topli žarki. Izjemno berljiva postmodernistična skrivnostna zgodba, ki se bere, kot da bi jo sanjali. Česa takega še niste brali.

    Lica kot češnje – Nataša Konc Lorenzutti

    O smrti in življenju je treba govoriti. In brati. Smrt ni tabu. Smrt je z nami. Neločljivo povezana. Vedno je bila in vedno bo. Smrt je življenje. In je ljubezen. Ne branimo se je. In ne branimo se branja.

    Če ostanem – Gayle Forman

    Smrt ni nekaj tako tragičnega, da se ustavi svet. Smrt je nekaj, kar nas bogati. Čeprav z žalostjo v srcu. Okolje, ki nas obdaja, ni enoznačno in ko se tega zavedamo, lahko nekaj pridodamo.

    Divja – Cheryl Strayed

    Knjiga za vse pustolovce, ljubitelje narave in vse tiste, ki si včasih tako močno želimo oddahniti od dirke, ki ji rečemo življenje. Poletno branje, ki je prijetno tudi pozimi. Knjiga, ki pomaga, da se zganeš. Rešitev, takšna ali drugačna, ne bo prišla sama od sebe, če si jo bomo samo želeli.

    Leon in Louise – Alex Capus

    Ko boste razmišljali, kaj spraviti v torbo, ne oklevajte. Tu sta Léon in Louise. Vzemite ju s sabo na svojo pot. In onadva vam bosta pokazala svojo. Ta pot je dolga, vendar mine izjemno hitro. Morda celo na mah.

    Koprnjenje – Natsume Soseki

    Preprosto napisan roman je vse prej kot preprost. Je dragulj, ki se sveti že zelo dolgo. Prebija časovne in zemljepisne ovire, saj kljub besedam, skovanim v nekem drugem, oddaljenem času, govori univerzalni jezik, ki se hrani pod košato krošnjo drevesa življenja. Napaja se iz potoka srca. Srca, ki se zliva v koprnenje.

    Srce parajoče delo neizmerne globine – Dave Eggers

    Hipsterski roman iz predhipsterskih časov, s katerim se lahko pod roko odpraviš v priljubljeni lokal in se z njim pohvališ.

    Sviloprejka – Robert Galbraith

    Klasični kriminalni roman, tako imenovana whodunnit detektivka, pri kateri ne boste opazili, da vas je opeklo sonce, da ste zamudili poročila ob sedmih ali da vam vztrajni komar na vratu pije kri. Ugotovili pa boste dvoje: da je nekaj ur minilo kot nekaj minut in da je Rowling znova napisala uspešnico.

    Ne premikaj se – Margaret Mazzantini

    Gre za tipični sodobni italijanski roman v slogu Popolne akustike in tudi Samotnosti praštevil, ki s provokativnim nasmeškom in mrzličnimi kremplji razodeva tiste skrite kotičke, ki jih običajno prekrivamo z debelimi sloji všečnih potez in pričakovanih dejanj. Aktualna zgodba, ki ni niti malo banalna, nam na izjemno boleč način sporoča, da so poti do srca vedno zavite, nevarne in mukotrpne.

    Švindler, špijonka in človek z bombo – Alex Capus

    Njegove zgodbe so ljubezen, tudi če ne gre za ljubezenska srečanja. Ljubezen do bližnjega, do naključnega tujca, do brezmejne in čiste znanosti, glasbe, samostojnega življenja, umetnosti. Zlasti umetnosti. Duh časa, ki je ujet v grajske sobane Capusove domišljije, je duh, za katerega ogled se splača plačati vstopnino.

    Večerja – Herman Koch

    Knjiga, ki je briljantna v svoji trpkosti, roman, ki bi ga preprosto moral prebrati vsak, ki ga muči vprašanje družinske sreče. Sreče, ki vsak sleherni trenutek, ko je zavita v lahko vnetljivo vato, izgine v dimu lažnih pričakovanj in nespremenjenega, zatečenega stanja, ki ga vzdržuješ v upanju, da se ti ne bo treba ukvarjati s težavami. In jih preprosto pometeš pod preprogo. Kot moderno odgovorni starš. Toda prav v takih pogojih te težave zasujejo kot nenadni plaz.

    V imenu otroka – Ian McEwan

    Knjiga je kratka in neposredna. Brez odvečnega moraliziranja in bralca zgrabi že na začetnih straneh. Kot vse odlične pripovedi. Je zgodba, ki bi bila brez težav lahko zgodba vsakega od nas. Zlasti tistih, ki se tako samozadostno in vase zaverovano valjajo po večletnih odnosih.

    Kaj pa vidva čakata?! – Suzana Zagorc

    Izpovedne zgodbe, kot je ta, nam v podivjanem svetu, v katerem je ena največjih vrlin hitrost, razkrijejo, da je treba življenje spoštovati v vseh svojih oblikah in da se čisto vsega ne da načrtovati.

    Hiše in drugi prosti spisi – Jure Jakob

    Prebereš jo lahko hipoma ali počasi, kot zadnji masleni piškot v škatli, ko se prepustiš trenutkom, ki so tukaj in zdaj, hkrati pa te obdaja domačni plašč preteklosti, za katerega veš, da bo sčasoma sicer zbledel, vendar ne bo nikoli šel iz mode.

    Bogovi brez ljudi – Hari Kunzru

    Knjiga za intuicijo ter občutke, ki vzklijejo na tleh sodobnega sveta. Mojstrsko delo.

    Dekle na vlaku – Paula Hawkins

    Vsi ljubitelji žanra bodo prišli na svoj račun, saj zgodba vleče in se bere hitro.

    Dnevi zavrženosti – Elena Ferrante

    Mala zgodba, usodno ujeta v velikem delu.

    Krvni bratje – Ernst Haffner

    Haffner z neolepšanim slogom, ki avtentično poseže tudi v pogovorni jezik, odstira težke zavese preteklosti in nam omogoča realistični vpogled v obdobje, za katerega se zdi, da bo takšen ostal za vedno. Siv, neprizanesljiv, omejen. Pa vendar v jedru te navidezne brezizhodnosti klije seme upanja, ki današnjemu bralcu sporoča, da je vedno pot. Če se le potrudimo drug za drugega.

    Stoner – John Williams

    Čeprav je knjiga po številu strani relativno kratkega diha, pa se z zadnjo prebrano besedo ne moreš otresti veličastnega občutka, da si v enem samem zanosu prehodil dolgo pot človeka, ki se je vse od mladih nog po svojih najboljših močeh poskušal spraviti z razočaranji, se trudil vzpostaviti ravnovesje z odločnimi kompromisi, pomiriti s svojo vestjo in predvsem odkriti, v katerem kotičku utripa njegovo srce.

     

     

    komentarjev 5 / Knjige /

  • 21/10/2015

    Hari Kunzru – Bogovi brez ljudi

     

    V puščavi je vse in je nič. Je bog brez ljudi. – Honoré de Balzac

    Roman britanskega pisatelja indijskih korenin, čigar dela so prevedli že v dvajset jezikov, je prekrit s tančicami skrivnostnega magičnega realizma, ki jih kot lahen puščavski veter razpihujejo samosvoje, pa vendar usodno povezane življenjske poti ljudi iz različnih obdobij.

    Stopnja tehnološke razvitosti se je povečala, moralne zmožnosti pa ne.

    Osrednji del zgodbe, ki se nelinearno razteza čez več kot dve stoletji, se odvija v puščavi ameriškega jugozahoda pri mističnem kraju, ki spominja na tri skalnate prste. Tu se izgubi štiriletni avtistični fant Raj Matharu. Njegova starša, ki sta že tako poparjena in ranjena zaradi izzivov napornega starševstva ter dejstva, da je njuno kulturno in versko ozadje boleče drugačno, se znajdeta sredi plenilske medijske gonje. Zato se vse zlomi. In zalomi. Pobegneta v svoja svetova, toda naposled ju enigmatična in čudežna puščava znova pripelje skupaj. Tako kot druge ljudi, za katere se zdi, da jih neločljivo druži Rajevo izginotje. Slavni britanski rocker, ki iz blišča in bede pobegne v zanikrni motel na robu puščave, ljubosumni raziskovalec, ki preučuje indijanska plemena, mlada darkerska iraška begunka, ki se spoprijatelji s črnskim marincem, ostarela in vsega vajena ženska srednjih let, ki je nekoč, prav tam pod skalnatimi prsti, v izobčenem kultu iskala stik z Nezemljani, ter kojot, ki se v svoji metaforični vlogi pojavlja skozi celotno zgodbo. Kaj pomeni ta del puščave? Zakaj privablja vse te ljudi? In kaj ima to opraviti z Rajevem izginotjem? Vsi smo povezani, pa čeprav se sleherni trenutek trudimo, da ne bi bili.

    Vsaka resnica, ki je kaj vredna, je skrita, tistega, do česar se ti ni treba dokopati, ni vredno imeti.

    Roman, ki se v slogu Mitchellovega Atlasa oblakov vije skozi prostor in čas, se lepi na vse običajne energije ljudi, ki si prizadevajo, da bi svoje življenje naravnali tako, da ne bi obstali na mestu, da bi v znanem in neznanem našli smisel obstoja sredi kaotičnega drvenja, in to, kar se odlepi, za seboj vleče sled, šepet vesolj, ki so si daleč in vendarle blizu, vesolj, ki se kot razlite barve mešajo v nekaj novega, prvinsko temeljnega, nepojmljivega. Svetovi, ki jih zaradi globoko ukoreninjenih načel, predsodkov in samovšečne drže ne razumemo in nas plašijo, so nam pravzaprav veliko bližje, kot si to upamo priznati.

    Ljudje so zaradi strahu nevarni, celo kruti, saj se v svoji slepi paniki spravijo na katerega koli grešnega kozla, ki ga najdejo, raztrgajo ga na koščke, da ohranijo zgodbo, ki jo gojijo, zgodbo o tem, da je svet v svojem bistvu razumljiv.

    Kunzru nas spretno in poglobljeno vpelje za kuliso vsakodnevnega življenja in nam na svoj edinstveni način poskuša dopovedati, da miselna in čustvena svoboda leži na prostranih obzorjih, ki niso vedno razmejena z jasno črto. Če se tem prostranstvom prepustimo, če jih sprejmemo takšna, kot so, lahko naredimo korak naprej. Knjiga za intuicijo ter občutke, ki vzklijejo na tleh sodobnega sveta. Mojstrsko delo.

    Kar se je naučila, je, da je znanje, namreč pravo znanje, enako poznavanju meja, razumevanju, da ima svet v svoji srčiki, zadaj in onstran ali nad ali spod, skrivnost, ki nam je ni namenjeno doumeti. Oskrbljena s tem védenjem je prepričana, da svet, čeprav nespoznaven, ima smisel, in da bo ta smisel poskrbel, da bo na varnem in jo bo osvobodil.

    Objavljeno tudi v oktobrski številki revije Bukla.

     

    1 komentar / Knjige /

  • 13/08/2015

    Večerja – Herman Koch

    Večerja Hermana Kocha se pravzaprav začne že na platnicah. Črno, temačno, skrivnostno zunanjost v svoji jedrnati zasnovi krasi le nekaj barve in polomljen pribor, kar zgovorno nakazuje na to, da bralca čaka precej mučna in negotova pot. Ta vabljivi minimalizem, ki se začne tukaj, na začetku, se nadaljuje tudi naprej in z natančno usmerjenimi udarci zadene bralca tam, kjer najbolj boli. Pri vprašanju vesti.

    V vseh domačih prepirih – tako kot v pretepih in vojnah – obstaja trenutek, v katerem lahko obe strani, ali pa ena od njiju, naredita korak nazaj in tako preprečita eskalacijo.

    Knjiga, kot že pove naslov, se vrti okoli glavnega dejanja, večerje v precej prefinjeni amsterdamski restavraciji, na kateri se dobijo Paul, njegova žena Claire, Paulov brat Serge in njegova žena Babette. Štirje odrasli ljudje, ki se morajo pogovoriti o otrocih. Ne bodo se pogovarjali o Kevinu, temveč o Paulovem in Clairovem sinu Michelu ter Sergeovem in Babettinem sinu Ricku. Ter posvojencu Beauju. Prizorišče jih je sprejelo odprtih rok, izpustilo pa jih ne bo tako zlahka.

    Na večerjo so namreč prišli z namenom. Zgodilo se je nekaj strašnega, nekaj nepojmljivega, nekaj, česar naj starši ne bi nikoli doživeli pri svojih otrocih. Toda, kar se je zgodilo, se je zgodilo. Zdaj je bilo na njih, da to razčistijo, da to odpravijo, kakor vedo in znajo. Vendar celotno dogajanje, ves vpogled in podrobna odstiranja spremljamo skozi Paulove oči. Paul, suspendirani učitelj zgodovine, ni navaden človek. Ni človek, ki bi ga z eno potezo lahko lahkomiselno odpravili. V svojih pogledih na celotno situacijo, zlasti ko kočljivi vetrovi zapihajo v bratovo smer, se postavlja više. Nad drugimi. Ima se za inteligentnega posameznika in na bratovo potegovanje za ministrskega predsednika gleda s povzdignjeno miselno obrvjo. Posmehuje se mu. Razmišlja stvari, ki jih sicer ne pove na glas, vendar jih nabira v sebi. In jih nabira. V tej nobel restavraciji, v kateri se na prosto mizo čaka več mesecev, njegov trenutno priljubljeni brat pa samo pomigne s prstom in že imajo najboljšo mizo pri vrtu, v kateri skrajno skopo odmerjene porcije, ki samevajo na krožnikih, odražajo vso praznino in bedo sveta, v katerem se vsi prijazno smehljajo in hihitajo z brezmadežnimi prtički na kotičkih ustnic, se zalomi. In odlomi. V tej zgodbi, kot v podobnih zgodbah povsod okoli nas, se nabere veliko jabolk pod drevesi.

    Za hip me je pogledal, tudi njegove oči so bile nekako sive, brezizrazne, zdolgočasen pogled povprečne inteligence, ki zase zmotno misli, da je »vse to že videla«.

    Otroci in starši so povezani s trdno vezjo. Včasih bi naredili vse, da se ne pretrga. In včasih, vendar vedno pogosteje, to povezavo poskušamo za silo držati z eno roko, medtem ko si z drugo zatiskamo oči. Vse naj ostane doma, vse naj ostane pod drevesom. Pa tudi če zgnije. V imenu prihodnosti rušimo sedanjost.

    Knjiga, ki se bere kot struna napeta gledališka igra, je izjemno aktualna, saj poseže na tisto področje, ki razjeda družbo v njenem bistvu – vprašanje odgovornosti in sprejemanje posledic svojih dejanj. V času, ko je nenapisani imperativ, da za vsako ceno braniš svojega otroka, je takšna zgodba, kot je pred vami, idealna za postavljanje vprašanj samemu sebi. Do kam, do katere meje, do katerega prepada bi šli z otrokom za svojim hrbtom? Kaj bi storili, če bi izvedeli, da je vaš otrok storil nekaj, kar bo skalilo vaš krhki mir, kar vam bo življenje obrnilo na glavo, če ne boste hitro ukrepali? Vprašanje prihodnosti je na tnalu. Usodni udarec je samo še vprašanje časa.

    Zgodba je kljub svoji jedrnati zasnovi izjemno razgibana in za mizo nudi dovolj prostora za bralca, ki želi prisluhniti. In če dovolj pozorno posluša, se lahko zave, da se je znašel sredi družinske dinamike, ki z vsakim hodom večerje za sabo pušča bolj umazano sled.

    To je strašljiva plat sreče: da je vse pred tabo kot odprta knjiga.

    Knjiga, ki je briljantna v svoji trpkosti, roman, ki bi ga preprosto moral prebrati vsak, ki ga muči vprašanje družinske sreče. Sreče, ki vsak sleherni trenutek, ko je zavita v lahko vnetljivo vato, izgine v dimu lažnih pričakovanj in nespremenjenega, zatečenega stanja, ki ga vzdržuješ v upanju, da se ti ne bo treba ukvarjati s težavami. In jih preprosto pometeš pod preprogo. Kot moderno odgovorni starš. Toda prav v takih pogojih te težave zasujejo kot nenadni plaz.

    Zgodba, ki stvari postavi na svoje mesto. Mojstrovina.

     

    Ni komentarjev / Knjige /