Ti si rekel – Connie Palmen
Ti si rekel nizozemske pisateljice in filozofinje je dokaj presenetljiv vpogled v razmerje Sylvie Plath s Tedom Hughesom skozi njegove oči.
Če so Teda po njeni smrti ožigosali za morilca in pošast, ki je izdal svojo družico – ta nemirni in predčasno utišani duh generacije –, pa pisateljica v liričnem razstavljanju njunega težavnega odnosa, ki je bil hkrati burnosilen in živčnodušeč, jezikovno spretno predstavi njegovo stran življenja s Sylvio Plath, njuno v težavno preteklost stkano ljubezen, ki je bila ves čas na prepihu, ki je odbijala in privlačila, nasilno božala, tlačila in osvobajala. Toda resnična osvoboditev nikoli ni zares prišla.
Za Teda ne. Zlasti v tistem končnem trenutku nesrečnih okoliščin, ki so razgalile to, kar si je do konca življenja očital. Nemoč. Da bi ji pomagal, jo vpeljal v mir, ji zgladil brazde preteklosti.
Sylvio so vse življenje trpinčili demoni, občasno ji je uspelo, da jih je pomirila in se je oddaljila od njih, toda vedno znova – zaradi negotovosti, ljubosumja, sovražno ljubečega odnosa z mamo, nihanj v razpoloženju – so jo povlekli nazaj pod stekleni zvon. In naposled se jim je prepustila.
Sedla je, na plan izvlekla dva gosto popisana lista papirja – za hip sem uzrl njeno pisavo, najstniške krivulje šolarke – in nato sem se ob ameriškem naglasu soočil z njeno sliko o meni, s podobo plenilca, ki žre ženske, črnega panterja, ki jo preganja.
»Nekega dne bo postal moja smrt.«
»Upam, da nisi jasnovidna,« sem se pošalil, ko je končala in me plaho pogledala.
»O, pa sem,« je povsem resno odgovorila.
Knjiga je prepričljivo spisana kot en sam Tedov monolog, nikoli napisano pismo izpovedi o ljubezni do nemirnega glasu, ki je obupano želel biti slišan, o sebi kot nemočnemu opazovalcu, ki kljub prizadevanjem lahko stoji le ob strani. Connie Palmen je postavila oder za Hughesa in bralci smo tako dobili odlično in pretresljivo zgodbo o neulovljivi naravi odnosov, ki v svojem bistvu tako zelo privlačijo in tako zelo zarežejo.
Bralski užitek.