Pokrpajmo žive – Maylis De Kerangal
Še zdaj nisem prepričan, ali je bilo pametno, da sem po Nerodi – zgodbi, ki ne prinaša ničesar tolažilnega, ničesar, po čemer bi se lahko stegnil in s čimer bi se lahko potegnil iz živega blata, v katerega se iz besede v besedo pogrezaš – posegel po romanu francoske pisateljice Maylis de Kerangal, ki se kot zibajoče, razklano morje zdaj v hipnotično čustvenem izlivu, zdaj v kirurško natančnem izrezu loteva smrti otroka in prijatelja, ki je šele dobro začel drseti po slanostih življenja, ki je na svojih od zarjastega morja razpokanih ustnicah použil zgolj nekaj sladkih kapljic svobode, brezmejnih možnosti, vrtinca ljubezni. Roman Pokrpajmo žive te pokosi kot največji val. Toda kljub vsej njegovi teži je v njem veliko lepega.
Zgodba je sila preprosta. Dvajsetletni Simon po avtomobilski nesreči, ki se je zgodila v utrujenih minutah po drznem, zgodnje jutranjem deskanju, niha med življenjem in smrtjo, v spokojnem prostoru, ki še dopušča nekaj upanja. Toda ko ga pripeljejo v bolnišnico, poti nazaj ni več. Škoda je nepopravljiva, Simona imajo priključenega na aparatih zgolj zaradi ene same stvari, izjemno pomembne stvari – njegovih organov. Ukrepati je treba hitro. Ko so možgani mrtvi, začnejo drugi organi hitro propadati. Starša, ki še kar ne moreta verjeti, da njunega sina, ki leži pred njunimi očmi in je videti tako živ, tako topel, tako mlad, ne bo nikoli več, se morata v svoji valujoči zmesi žalosti, nejevere, jeze, osuplosti in obupanosti brez odlašanja odločiti, ali bosta dovolila, da izpraznijo sinovo telo in tako nekomu drugemu, ki v tistem trenutku šteje sekunde in mrzlično pogleduje proti bližajočemu horizontu onstranstva, podaljšajo pot. Ko se odločita in se v izjemno ganljivih trenutkih poslovita od sina, se zažene kolesje in sproži se tekma s časom.
De Kerangal je v izjemno liričnem in ganljivem romanu hladno in tako nujno učinkovitost postopka presaditve zamešala med melodične stavke, ki se kot utripajoče srce – kot vdih in izdih – razpredajo čez strani, ter tako ustvarila popolnoma harmonično delo, ki se tako nežno in tako neizprosno dotakne vseh čutov, ki tako vsiljivo in tako domačno izvablja raznotera čustva. Simonovo življenje, čeprav tako kratko, ni bilo zaman. Dotaknilo se je marsikoga in tako ustvarilo povezanost, ki zagotavlja nadaljevanje. V tem je vsa silovitost. In končna pomirjenost, da se skrajne nepravičnosti v nekaterih primerih vendarle za silo uravnovesijo, poplačajo, ublažijo.
Čeprav te zgodba prekucne kot največji val in te potegne v črnino globine, vseeno popusti svoj vrtinčasti prijem, da se lahko izmotaš, izplavaš proti površju, proti svetlobi, ki daje nov dih, riše novo jutro na temnečem obzorju, zaokroži življenje. In živi, tudi bralci, so pokrpani.
Knjiga, ki jo je najbolje použiti počasi, stavek po stavek, kot morje, ki se nam zdaj bliža, zdaj pa nas spet pušča same. Da se prepustimo žalosti, si izrišemo svojo lepoto in poiščemo svojo povezanost z vsem nedoumljivim, strašnim, tragičnim in neizbežnim. Vrhunsko napisano.